Ali smo pripravljeni podpreti model, v katerem bi za medije in z njimi povezano umetniško ustvarjalnost 94 odstotkov dohodninskih zavezancev plačalo manj in nikakor več, kot zdaj znaša mesečni znesek za RTV-prispevek?

Po vsej Evropi iščejo rešitve, kako bolj pravično plačevati programske vsebine in storitve javne radiotelevizije, kako podpreti tiskane in pomembne spletne medije, namesto komercialnih vsebin spodbujajo produkcijo lokalnih in regionalnih, predvsem kulturnih vsebin. Švedska, Finska in Norveška so opustile model RTV-prispevka in ga nadomestile z odmero dohodnine, tako da vsak zavezanec prispeva v poseben sklad sredstva za financiranje javnih medijev. Švedska je šla najdlje z rešitvijo, ki je zunajproračunska, in zato je tudi v tej krizi njihova javna radiotelevizija imela najmanjšo izgubo prihodkov. Gre seveda za bogate države, za mnogo večje trge, zato vseh njihovih rešitev ne moremo nekritično prenašati v naše okolje.

Povprečna letna plača za leto 2017 je v Sloveniji znašala 19.523,40 evra, in prihodke do 100 odstotkov povprečne bruto plače je imelo 1.221.564 ali 79,4 odstotka vseh zavezancev. 668.291 ali 43,45 odstotka zavezancev je imelo dohodke do višine minimalne plače, ki je za tisto leto znašala 9.660 evrov bruto. Zaradi neugodne strukture zavezancev ne moremo, denimo, posnemati švedskega modela, kjer vsakemu zavezancu odmerijo 1 odstotek dohodnine za financiranje javnih medijev. Odstotek bi že bil enak za vse, toda pri nas bi že v drugem dohodninskem razredu plačevali za četrtino več, kot nas zdaj letno stane RTV-prispevek, zneski v višjih dohodninskih razredih pa bi strmo naraščali navzgor, in to za večino ne bi bilo sprejemljivo. Če bi povzeli norveški model, ki sloni na fiksnih zneskih za vsak dohodninski razred, bi zbrali 30 odstotkov manj denarja, kot zdaj znašajo prihodki iz RTV-prispevka. Zato potrebujemo lasten, zadosti pravičen, a hkrati finančno vzdržen model, ki bi hkrati razbremenil zavezance z najnižjimi prihodki.

Tudi zato, ker smo že z zdaj veljavno zakonodajo na področju kulture in medijev določili najmanj 5 skupin upravičencev do financiranja iz javnih sredstev, to so poleg RTV Slovenija še lokalni in regionalni radijski in televizijski programi posebnega pomena, tiskani in spletni mediji, Slovenski filmski center in neodvisni AV-producenti, ki pa so financirani zelo različno, večinoma nezadostno, in pod vsako leto spreminjajočimi se pogoji. Kaj pa, če bi ukinili RTV-prispevek, odpravili oglaševanje na javni RTV in ustanovili sklad, ki bi se financiral iz dohodnine, v katerem bi imeli ustrezni shemi prilivov ter razdelitve med upravičenci. Sklad bi moral biti samostojna neproračunska ustanova, ki bi z vsemi upravičenci sklepala letne ali večletne pogodbe za financiranje obveznosti, ki jih ti morajo izvajati po zakonu ali na osnovi letnih in večletnih razpisov.

Iz Tabele 1 je razvidno, da bi po našem predlogu zavezanci iz prvega dohodninskega razreda mesečno plačevali za 31,38 odstotka nižji znesek, kot jih zdaj stane RTV-prispevek. Teh je 68,2 odstotka med vsemi dohodninskimi zavezanci v Sloveniji. Tisti iz drugega dohodninskega razreda bi plačevali enak znesek, kot zdaj znaša RTV-prispevek, in teh je 26 odstotkov med vsemi. Tako 94,2 odstotka vseh zavezancev ne bi plačevalo več, dve tretjini pa bi plačevali za tretjino manj! V Tabeli 2 so še podatki, ki dodatno utemeljujejo, zakaj bi bil takšen model dvosmerno uravnotežen, sorazmeren in pravičen.

Iz tabele so lepo razvidni neugodna struktura zavezancev, velike razlike v prihodkih, in tudi poskus sorazmerne obremenitve predvsem tistih iz najnižjih dohodninskih razredov. Razlike v plačilih imajo pomemben psihološki učinek na dojemanje njihove sprejemljivosti, zato ni veliko manevrskega prostora. Če bi vse zavezance obremenili z 1-odstotno odmerno stopnjo, bi se letni prispevek v prvem razredu znižal na 80 evrov, toda že v drugem razredu bi bil 208 evrov, in temu bi se ljudje uprli. Vsekakor pa je za marsikoga že zdaj nesprejemljivo, da enak znesek za RTV-prispevek plača revež in bogat!

Verjetno je najresnejši ugovor temu modelu, da bi odslej prispevek plačeval vsak dohodninski zavezanec, ne pa gospodinjstvo. Toda, po podatkih Statističnega urada RS je v naši državi 824.618 gospodinjstev, v katerih živi 577.544 družin. Od teh je 32,7 odstotka družin 1-članskih, skupaj pa je 61,6 odstotka vseh družin, v katerih bi bil zavezanec za plačilo prispevka le 1 oseba. Družin, v katerih bi bila 2 zavezanca za prispevek je 26 odstotkov, in le 12,4 odstotka je družin, v katerih bi bilo mogoče, da bi bili zavezanci 3 ali več. Nov model prispevka tako ne bi preveč obremenil družin, večina bi plačevala manj, bil pa bi vsekakor pravičnejši, glede na dejanske prihodke posameznikov ali družin. Pa še nekaj: tega plačila se v vsakdanjem življenju sploh ne bi zavedali, ker bi bilo izvedeno z odmero dohodnine, kot je že poznamo in smo nanjo navajeni.

Zdaj pridemo do najzanimivejšega dela za prejemnike sredstev iz tako oblikovanega novega sklada. Upravičenci po skupinah bi bili: RTV Slovenija, lokalni in regionalni radijski in televizijski programi posebnega pomena, lokalni, regionalni in nacionalni splošnoinformativni tiskani in spletni mediji, ki so pomembni za celovito obveščanje državljanov, Slovenski filmski center in neodvisni AV-producenti. Do teh upravičencev so tudi pričakovanja javnosti največja, ti s svojimi vsebinami naslavljajo največ različnih skupin medijskih občinstev, med njimi tiste, ki po ustavi in zakonih uživajo tudi posebne pravice, teh pa jim ni mogoče zagotoviti na trgu.

Iz Tabele 3 je razvidno, da bi se po tem predlogu delež financiranja RTV Slovenija iz javnih sredstev znižal s sedanjih 76 odstotkov, kolikor znaša delež RTV-prispevka v skupnih prihodkih, na 70 odstotkov, hkrati pa bi bil vir njenega financiranja stabilnejši in vzdržnejši. Hkrati bi javna RTV oglaševalski trg v celoti prepustila komercialnim medijem, izjeme bi bili prihodki iz sponzorstev, donacij in koprodukcij ter iz recipročnih obveznosti ob nakupih pravic za prenose velikih športnih prireditev. Na javni TV končno ne bi bilo več TV-prodaje!

Programi posebnega pomena bi imeli na voljo 8-krat več sredstev kot doslej in bi prevzeli pomemben delež pri enakomernem dostopu državljanov do medijskih vsebin, ki se vežejo na njihove neposredne življenjske interese. Tako RTV Slovenija z obema regionalnima centroma, kot zasebni mediji, ki zagotavljajo programe posebnega pomena, bi v regijah morali postati pomembni zaposlovalci in vezati nase številne dejavnosti ter se povezovati s kulturnimi ustanovami, kakor je to praksa drugje po Evropi.

Tiskani mediji bi bili po tem predlogu sploh prvič resno umeščeni v sistem sofinanciranja iz javnih sredstev in sredstva zanje bi morala biti namenjena predvsem kakovostnemu prehodu na prave digitalne izdaje, spodbujanju zaposlovanja novinarjev in drugih ustvarjalnih kadrov ter deficitarnim medijskim vsebinam.

Slovenski filmski center bi dobil skoraj 10-krat več sredstev za financiranje produkcije slovenskih filmov, poleg kinematografskega razširjanja slovenskega filma pa bi lahko bolj spodbujali tudi uvrstitve slovenskih filmov v ponudbo popularnih pretočnih storitev, kot so Netflix, HBO in druge.

Kljub temeljitemu preverjanju proračunskih virov ni bilo mogoče ugotoviti, koliko denarja iz teh virov, razen neke skromne postavke v proračunu SFC-ja, gre za neodvisno AV-produkcijo, in z izjemo sredstev, ki jih na razpisu zanje nameni RTV Slovenija. S predlaganim zneskom bi bil dan velik pospešek neodvisni AV-produkciji, ki bi morala biti prisotna v sporedih tako javnih kot zasebnih televizij, soustvarjati regionalne programe javne televizije in programe posebnega pomena. S celovitim sistemom sofinanciranja, kot ga tu vidimo, bi številnim producentom in medijem olajšali vstop na trg in zagotovili več uporabnikov.

Za dodatne potrebe, kot je denimo zdaj predlagano sofinanciranje slovenske televizijske produkcije ali še večje spodbujanje prehoda medijev na spletne platforme, bi Slovenija po vzoru nekaterih drugih evropskih držav morala obdavčiti sedanje spletne velikane, ki zdaj brezplačno razširjajo, a ne plačujejo za vsebine slovenskih medijev. Breme rešitve, ki jo predlaga ministrstvo za kulturo, da denar za slovensko TV-produkcijo zagotovijo operaterji, ki naj bi plačevali po 3,5 evra za vsakega svojega uporabnika, bodo slednji prenesli na državljane, medtem ko bi večje sofinanciranje iz sklada in obdavčitev tistih, ki zdaj nič ne vlagajo v slovenski medijski prostor, imela nasproten učinek. Naročnine operaterjev bi se začele postopoma zniževati, s prilagojenimi in cenejšimi paketi bi ti, ob stalnem spreminjanju navad uporabnikov, lahko pridobili celo več naročnikov.

Predlagana rešitev prav tako ne bi silila države, da znižuje strokovne pogoje za delovanje medijev. Nižji deleži lastne produkcije, nezaposlovanje poklicnih novinarjev in drugih ustvarjalnih kadrov, kar zdaj predlaga ministrstvo, bi spodbudili poceni nakupe nekakovostnih vsebin, s katerimi se le za silo polnijo sporedi, kar bi vodilo v dodatno komercializacijo in trivialnost ponujenih vsebin, ter zapiralo vrata izvirni domači avdiovizualni produkciji.

Skratka, medijski prostor je treba misliti celovito, in ne vztrajati pri razslojevanju v revščini.