D

Dakota je med preletom iz Furlanije na avstrijsko Koroško kršila jugoslovanski zračni prostor. V sestreljenem letalu je umrlo pet članov posadke. Fatalna sestrelitev, kot jo je poimenovalo ameriško časopisje, je povzročila vojaško napetost, ki jo je s poletom vzdolž jugoslovanskih meja demonstrirala eskadrilja ameriških bombnikov B-29.

To je bila le ena izmed številnih tedanjih angloameriških – najbrž demonstrativnih – kršitev zračnega prostora; bila pa je prva, ki se je usodno končala in jo lahko med prvimi uvrstimo na seznam krvavih zračnih incidentov hladne vojne, ki ga je septembra 1983 sklenila sestrelitev korejskega Boeinga 747; takrat je umrlo 269 potnikov in članov posadke. Za sestrelitev je jugoslovanskim vojaškim in političnim oblastem menda poslal čestitko sam Stalin. Titova Jugoslavija je s tem dokaj originalno potrdila znameniti Churchillov govor v Fultonu, kjer je 5. marca 1946 prvič uporabil izraz železna zavesa, ki se je spustila na črti od Ščečina ob Baltiku do Trsta ob Jadranu in za katero se je s Churchillove perspektive znašel nedemokratičen svet pod patronatom maršala Stalina.

Seveda se ni treba slepiti, da preleti ameriških letal iz Furlanije na Koroško po jugoslovanski hipotenuzi niso bili tudi načrtovana provokacija; toda sestrelitev neoboroženega letala je huda stvar, ki so jo lovci z neko drugo rdečo zvezdo po ukazih prakticirali vse do padca Berlinskega zidu.

Ni treba posebej poudarjati, kako je dogodek vplival na zaveznike, ki so prav takrat v Parizu odločali o ozemeljski pripadnosti Gorice in skoraj natanko pol leta zatem začrtali državno mejo z Italijo tako, da je mesto ostalo na italijanski strani, železniška postaja z železnico vred pa je prišla pod Jugoslavijo. Takoj po sestrelitvi je ameriški sekretar Richard Byrnes v svojo pariško rezidenco poklical vodjo jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci Edvarda Kardelja, ki pa mu je zagotovil, da o nedovoljenih preletih, kaj šele o sestrelitvi, ne ve ničesar.

Z incidentom je tedanja jugoslovanska oblast v zahodnih očeh utrdila svojo vdanost sovjetskim prijateljem. To je bilo za tisti čas povsem razumljivo, saj je bilo do resolucije Informbiroja daleč in natanko se je vedelo, da so večni prijatelji na vzhodu, vse grožnje pa da prihajajo z zahoda, do katerega je nova oblast gojila paranoičen strah, najbrž spet povezan s Stalinovo hipotezo, da nameravajo kapitalisti skleniti medsebojno premirje in z združenimi močmi kreniti v novo vojno. In še to. Medtem ko je jugoslovansko časopisje tiste dobe omenjeni krvavi incident na gorenjskem nebu zaznalo bolj kot vest, še največ tedaj, ko so na Morganovi črti ameriškim oblastem predali posmrtne ostanke letalcev, je samo New York Times fatalni sestrelitvi nad Jugoslavijo namenil več kot 80 zapisov, opremljenih s fotografijami in skicami poleta. Kršitve zračnega prostora so se nadaljevale, do ponovnih sestrelitev pa ni prišlo, saj je tako ukazal Tito, ki je svojcem petih umrlih, najprej pokopanih na Koprivniku in nato na Arlingtonskem pokopališču v Virginiji, namenil 150.000 dolarjev odškodnine.

Jugoslavija je tako za dobri dve leti pristala na predhodnici ameriške “osi zla”. Vse do ugotovitve, da resolucija Informbiroja ni zgolj taktični manever, pač pa resnični spor. Tedaj je prišlo do otoplitve odnosov in do gospodarske in vojaške pomoči. Z njo pa so prispeli tudi ameriški nadzvočni lovci, s katerimi naj bi se zoperstavili dovčerajšnjim prijateljem ob morebitnih novih kršitvah zračnega prostora. Realnost politike pač ni nekaj docela predvidljivega.