Kdor išče, ta najde.

Potem ko februarske parlamentarne volitve niso dale trdnega zmagovalca, potem ko je levosredinska Demokratska stranka dobila največ glasov, a ostala brez večine v parlamentu, potem ko ni mogla doumeti, da je Gibanje petih zvezd pod pogoji, od katerih ni zmogla odstopiti, nikoli ne bo podprlo, potem ko zaradi notranjih razprtij ni bila sposobna izvoliti svojega ustanovitelja Romana Prodija za predsednika države, se je povezala s Silviom Berlusconijem.

Giorgio Napolitano, 88-letni predsednik, je še en sedemletni predsedniški mandat sprejel le pod pogojem, da politični nasprotnici v imenu politične stabilnosti, ki do vratu zadolženi Italiji zagotavlja mednarodna posojila in javnofinančno preživetje, sodelujeta v vladi.

Berlusconi, ki je na februarskih parlamentarnih volitvah izgubil več kot šest milijonov glasov, se je tako ne le obdržal pri političnem življenju, ampak prek petih ministrov in množice državnih sekretarjev znova dobil v roke del oblasti.

Sodelovanje v vladi širokega konsenza z zgodovinsko nasprotnico mu je omogočilo, da lahko narekuje davčno politiko, vpliva na volilno in pravosodno reformo, predvsem pa ohrani imuniteto pred sodnim pregonom.

Do 1. avgusta, ko je vrhovno sodišče potrdilo sodbo nižjih sodišč. Zaradi davčne utaje je dobil 4 leta zapora in prepoved opravljanja javnih funkcij. Prva pravnomočna obsodba po dvajsetih letih tožilskih preiskav in sodnih procesov.

Nato se je zavedel, da ga lahko po protikorupcijskem zakonu, ki je bil tudi s podporo njegove stranke sprejet konec lanskega leta, izključijo iz parlamenta. Pravnomočno obsojeni na več kot dve leti zapora ne morejo biti poslanci ali senatorji, pravi zakon.

Berlusconijevi privrženci so zakon mesec dni spodbijali z vsemi sredstvi, tudi s trditvami, da je protiustaven in da ne more veljati za kazniva dejanja, ki so bila storjena, preden je začel veljati, Berlusconijevi odvetniki so se pritožili celo na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Nato je Berlusconi sklenil, da ima dovolj. Bolj kot kdaj koli je prepričan, da je žrtev politične eksekucije levičarskih sodnikov in tožilcev. Da mu je predsednik Napolitano z obljubami, da ga bo obvaroval pred vrhovnimi sodniki, v resnici nastavil past. Da so na njegovo ime, ko bo ob parlamentarno imuniteto, že napisani novi in novi nalogi za tožilske preiskave in celo aretacije.

Zato je najprej parlamentarcem, nato pa še ministrom in nazadnje državnim sekretarjem ukazal, da morajo odstopiti. Vsi po vrsti.

Vlade ne podpiramo več, je dejal, ker ni preklicala dviga davka na dodano vrednost.

Ob tem ni povedal, da je ukrep o dvigu davka z dvajsetih na dvaindvajsetih odstotkov pred dvema letoma, sredi panike zaradi vratolomnega dvigovanja obresti na italijanski javni dolg, sprejela prav njegova vlada. Potem ko je padla, je tehnični premier Mario Monti davek dvignil za odstotek, od danes pa znaša 22 odstotkov.

Če so tako predsednik Napolitano kot Demokratska stranka, ko so splavili vlado skupaj z Berlusconijem, dobro vedeli, da nad njim visi Damoklejev meč sodnih procesov, in je zgražanje nad sedanjem političnim izsiljevanjem odveč, pa v Berlusconijevi stranki, kjer je njegovo zaostrovanje vzbudilo precej nasprotovanja, prav tako dobro vedo, da nekdanjega premierja, četudi bi parlament zavrnil njegovo izključitev, sredi oktobra čaka odločitev milanskega prizivnega sodišča, ki mu opravljanje javnih funkcij lahko prepove za najmanj eno in največ tri leta.

In tudi najbolj nezadovoljni se dobro zavedajo, da je doslej vsak, ki se mu je uprl, politično propadel.

Berlusconi kupuje čas. Tako o prepovedi kot o izključitvi mora glasovati parlament. In če parlamenta ni, mu imunitete, ki mu jo zagotavlja senatorski položaj, ne more odvzeti nihče.