ja že zadnjih 10 let.

Nesporno dejstvo je, da je dimnikarsko poslanstvo varstvo okolja, požarna varnosti ter varstvo zdravja in varčevanje z energijo. In prepričana sem, da večina med izvajalci teh del pošteno in strokovno opravlja svoje delo. Vendar me preseneča, da si je država dovolila državljanom ukazati, kdo in za kakšno ceno bo opravljal te storitve. Zdi se, kot da ne bi verjela državljanom, da se sami še kako zavedajo odgovornosti za varnost okolja in posledično tudi njihovega zdravja. Določila je koncesijski sistem, ki je omogočil, da celotno »dimnikarsko Slovenijo« obvladuje osem koncesionarjev oziroma vam država določi, kdo je tisti, ki vas bo obiskal na začetku kurilne sezone in opravil potrebna dela ter meritve. Si predstavljate, da bi vam, denimo, za avto, ki ga morate redno servisirati, država določila serviserja, pa če vam je njegova storitev všeč ali ne. Vsi pa prav dobro vemo, da se v vsaki še tako zeleni travi najde nekaj plevela.

Mnogi uporabniki, sodeč po odzivu, ki smo ga dobili v uredništvo potrošniške oddaje, s storitvami niso zadovoljni. Neverjetno je denimo, da izvajalcu pokažeš račun o že opravljenih meritvah in izpisu plinov, pa jih vseeno ponovijo in izstavijo račun. Po drugi strani pa so nekateri pripravljeni sprejeti plačilo »na pragu«, ne da bi opravili pregled in meritve. Še najslabše se je godilo tistim, ki so videli, da je bilo delo nestrokovno in slabo opravljeno, pa so vseeno morali plačati storitev. V nasprotnem je grozila kazen, globa, nekaj sto evrov. Zakonodaja omogoča izvajalcu, da vstopi v vse objekte in vse prostore. Če se s tem ne strinjate, sledi prijava inšpektorju za okolje, ta prijavi sodišču prekršek in v imenu ljudstva prejmete kazen. Uporniške civilne iniciative so zahtevale spremembo zakonodaje, da si vsak sam svobodno izbira izvajalca. Pa so naleteli na zid, gluha ušesa in najhuje ignoranco. Pisali so takratni premierki, poslancem, protikorupcijski komisiji, Računskemu sodišču, ustavnemu sodišču, varuhinji človekovih pravic – in skoraj nič.

Ob vsem tem je zanimivo, da je Evropska komisija že leta 2004 pozvala k ukinitvi monopola dimnikarjev in sprožila postopek proti Nemčiji zaradi področnega monopolizma za okrožne mojstre dimnikarstva in zaradi omejevanja konkurence. Nemčija je to takoj storila in uvedla konkurenco za dimnikarsko storitev, saj bi v nasprotnem primeru morala plačati visoko kazen, sledile bi še druge sankcije na Evropskem sodišču.

Vedno bolj sem prepričana, da je težava v interesih nekaterih posameznikov, ne pa v možnosti svobodne izbire koncesionarja, ki izvaja pregled kurilnih naprav. In da je zakonodajo treba popraviti. Čeprav nas dimnikarske organizacije in ministrstvo že hitijo prepričevati, da bo ukinitev koncesijskega sistema dvignila cene dimnikarskih storitev.

Sprašujem se, kakšno moč imamo navadni državljani, ko opazimo, začutimo nepravilnosti, ki se še kako odražajo v naših žepih in kakovosti življenja? Kakšne vzvode imamo v rokah? Kaj vse moramo storiti in koliko let tuliti v luno, da nas krojači naših zakonov slišijo? Pa mi v glavi ves čas odzvanjata besedi, deja vu, že videno!