V šoli smo izvedeli, da se takemu dnevu reče praznik zato, ker je prazen dela, da se torej tega dne ne dela. V daljni preteklosti takih dela praznih dni delovni ljudje niso poznali. Po krvavih dogodkih v Chichagu leta 1886, ko so delavci zahtevali več svojih pravic, pa so ta dan začeli polagoma praznovati po vsem svetu. Upravičeno. Delavci imajo tako in tako povsod premalo pravic.

Marsikje je bil simbol za takega praznovalca – rdeči nagelj. Prav ta nagelj pa me vedno spomni na Vorančevo črtico Prvi maj. V šoli je bila vsekakor obvezno branje. To se je zgodilo v času, ko …

Bilo je takrat, ko sem še bicke pasel po Uršljo goro …

Se pravi, pred letom 1900. Voranc se je rodil leta 1893. Pisatelj ob tem opisuje, kako je pasel ovce, mimo njega je šla skupina delavcev, ki je praznovala praznik dela in neko dekletce mu je dalo nageljček …

Neki drug glas pa je rekel:

"Lenkica, daj mu nageljčka, da bo tudi on vedel, da je danes prvi maj ...!" Tedaj je Lenkica, kakor je bilo deklici ime, vzela nagelj s svojih prsi in mi ga pomolila z dolgo bleščečo roko. Njene oči so pri tem globoko žarele in se zasadile v moje oči. Jaz sem počasi vzele njen nageljček in se pri tem dotaknil njene roke. Ta dotik mi je čisto zmešal glavo. Na mah sem izgubil prisotnost duha in sem z nageljnom v roki zdirjal v bližnjo goščavo ter se tako skril dekletu in skupini ljudi na cesti. Še zahvalil se nisem dekletu za prekrasni dar.

Ko sem bil v goščavi na varnem in sem vse premislil, me je skoraj postalo sram tega, kar sem storil. Toda družbi z deklico je menda to zelo ugajalo, zakaj slišal sem prešeren smeh. Nato je družba veselih ljudi začela peti neko pesem, ki je nisem razumel in ki sem ji prisluškoval z utripajočim srcem, dokler se ni izgubila visoko pod vedrim nebom tega zgodnjega dne …Potem je skupina ljudi izginila na drugo stran vrha in jaz sem ostal sam s svojimi ovcami. V samoti sem potem pretehtal vsako besedo, ki sem jo slišal na vrhu. Beseda "prvi maj" je bila posebno poudarjena in se mi je vtisnila v spomin posebno močno. Saj sem tudi nagelj dobil od deklice za prvi maj.

… Takrat vsega tega še nisem razumel, ker sem bil še premajhen. Bilo je še v stari Avstriji. Pozneje sem šele zvedel, kaj pomeni prvi maj. V stari Avstriji delavstvo prvega maja ni smelo praznovati, kakor ga mi danes praznujemo. Praznovati so si ga upali le najbolj pogumni ljudje.In med njimi je bila tudi tista deklica sredi zelenih brez, ki mi je podarila nageljnov cvet, čeprav me ni poznala in sem bil zanjo le ubog pastirček, ki je bicke pasel.Od tistega jutra se ljudi iz črne tovarne v dolini in tudi same tovarne nisem več bal.

To je bil moj prvi prvi maj.

1) PREŽIHOV VORANC

Toliko torej o Prežihovem Prvem maju!

V času moje mladosti se na podeželju praznik dela ni veliko praznoval. Ljudem je pomenil predvsem dela prost dan. Tedaj se je na kmetih na veliko sadil krompir, marsikdo pa je ta dva prosta dneva izkoristil za gradnjo hiše. Posebno v času, ko je kazalo, da bomo Slovenci pozidali vse njive in travnike.

Prosti čas je pač največji standard. Pozneje smo si lahko privoščili celo to, da smo bili tega dne res – prosti, brez dela. Na veliko so zacveteli sindikalna prvomajska srečanja, zastonj golaž, popivanje, ples na travi …

Še posebej so prišli do izraza sindikalisti s svojimi večnimi govori o delavskih pravicah. Med njimi so bili tudi taki, ki so na koncu vzkliknili:

"Živel ena maj!"

Sam pa imam še en spomin na prvi maj in na Voranca. Ko Voranca fizično že več desetletij ni bilo med nami, sem izvedel, da nedaleč stran od mene, v Domžalah, živi njegova žena Marija. Tedaj je imela že skoraj devetdeset let. Seveda sem kot novinar nemudoma pohitel k njej. Živela je pri svoji dobri hčerki. Njena mama je bila zelo odprta in sila prijazna ženska. H hčerki se je zatekla zato, ker se je - kot je rekla - spufala. Zadolžila. Za Vorancem ni ostalo tako rekoč nič. Skoraj dobesedno je izgorel za svoje delavske ideje. K temu, da je Kuharjeva družina živela na robu preživetja, je veliko pripomogel – nekdanji dolgoletni predsednik Jugoslavije Josip Broz-Tito. Bilo pa je takole!

Vorančeva žena Marija – oziroma kot so jo klicali tako rekoč vsi – bica Mica (babica Marija), mi je povedala:

"Poročena sva bila šestindvajset let. Če pa bi seštela vse dneve, kolikor je bil doma, je bil mogoče skupaj – štiri leta! Ja, od šestindvajsetih let samo štiri leta! Mislila sem, da ima druge ženske, v resnici je pa je ves čas hodil na sestanke komunistične partije in na vse mogoče kongrese. Večkrat sem bila hudo jezna nanj. Vem, da me je imel po svoje rad, ampak politika ga je povsem prevzela. In vsem bi vse rad dal, od denarja, do vsega drugega. Ustanovil je bratovsko skladnico, posebno posojilnico za revne in še marsikaj drugega. Vse bi naredil za druge, družino pa je zapostavljal. Bolj je tonil v politiko, manj miru sem imela. Večkrat se je zgodilo, da so orožniki prišli tudi po trikrat na teden k meni, pa niso nikoli nič našli."

2) BICA MICA

Svet pod Peco in Uršljo Goro je zame vedno posebno razodetje narave. Temni gozdovi, hudourniške struge, strašljive grape, kamniti kolovozi, leseni plotovi, vmes pa uboge kajže in trdne gruntarske domačije. Tam čez hribe čutiš dimnike ravenske železarne, na drugi strani začutiš zibelko slovenstva Gosposvetsko polje … Na vsakem koraku pa tam srečaš Munke in Bunke, Dihurje in Borovnike, Hudobivnike in Karničnike, gospodarje in dékle, berače in delavce.

A Voranc še zdaleč ni bil samo odličen pisatelj, temveč – kot je povedala njegova žena – predvsem politik, politik od glave do peta. Kar je napisal, je po ženinem pripovedovanju napisal sproti in na hitro. Največkrat zato, da bi prikazal, v kakšni mizeriji živi koroški človek in zakaj je treba spremeniti svet. Bica Mica je še dodala:

"Ko je moral iti na kongres komunistične partije na Dunaju, je rekel, da ga ne bo osem dni, pa ga cel mesec ni bilo domov. Še dlje je bil odsoten, ko je odšel v Pariz. Tam je zbiral obleke za španske borce. Sama prej nisem šla nikoli dlje kot do Maribora, besedice nisem znala francosko, pa sem ga vseeno šla obiskat. V Parizu sem ga na železniškem kolodvoru čakala celih deset ur …"

3) POTNI LIST

Bica Mica se je še posebej razgovorila o nekdaj tako spoštovanem predsedniku Titu:

"Voranc je ravno pisal Požganico. Na nekem sestanku so bili skupaj Tito, Ranković, Djilas, Hudales in moj Voranc. Odločali so se, kdo bo šel v Avstrijo in Rusijo v šolo. Vsi so bili za to, da gre Voranc, pa je Tito rekel: 'Ti raje piši!' In tako je šel na Dunaj in potem še naprej Tito. In postal glavni on!"

Voranc je potem skoraj celo desetletje kot partijski funkcionar ilegalno deloval v tujini, pa ga kljub temu med drugo svetovno vojno tedanja oblast ni hotela vzeti k sebi na osvobojeno ozemlje. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v taborišče, enako pa tudi Mico. Po vojni pa so mu ponudili eno samo funkcijo, zato se je vrnil razočaran kmetovat domov. Tri leta sta kar dobro kmetovala. Toda zdravje ga je vedno bolj zapuščalo.

"Ko so njegovi nekdanji tovariši videli, da pred njihovimi očmi umira, so se vendarle zganili. Ponudili so mu okrevanje na Gorenjskem, ob morski obali, v Mariboru. A je bilo vse zaman. Ravno tedaj, ko sem imela petdeset let, je za vedno ostal samo moj …"

Njegove posmrtne ostanke so za en dan odpeljali v Ljubljano v Narodni dom, od tam pa je potem krenil pogrebni sprevod po vsej Sloveniji proti Kotljam.

"Pogreb je bil tak, da – če bi živela sto let – ga ne bi nikoli pozabila. Bilo je toliko 'ljudstva' na kupu kot še nikoli do tedaj. Od Raven do Kotelj so zvonili vsi zvonovi, zraven pa so še sirene tulile. Vsi pa so ga tako hvalili, da se je še meni čudno zdelo. Imela sem občutek, da se mi pred nogami podira vesolje."

Tako veličasten pogreb je menda naročil kar sam Tito. Iz srca mu je bila hvaležna. Novi najemniki pa so jo kmalu po moževi smrti vrgli iz hiše.

4) PREŽIHOVA BAJTA

Prežih je svoji ženi Mici dobro leto dni pred smrtjo zaupal, da ima v načrtu knjigo z naslovom Od Ljubljane do Celovca. V njej bo opisal okoli sto petdeset oseb. Knjiga bo imela kar sedemsto strani. Opisovala pa bo predvsem njegovo politično pot. Žal pa je v taborišču izgubil zdravje in dela ni mogel nikoli napisati.

***

Vsebina delavskega praznika se je z leti precej spremenila. Govori sindikalnih voditeljev so postali precej manj prepričljivi, prvomajske budnice so postale bolj ali manj prijeten spomin na nekdanje čase, prvomajskih nageljčkov je vse manj in manj. A vsaj Prežihovo literarno delo je v vseh pogledih neminljivo.

In kaj naj napravimo s spomini, raznovrstnimi spomeniki, drugačnimi pogledi na svet? Nekoč mi je nek preprost človek, ko je tekla polemika, da bi bilo treba nekaj spomenikov podreti, dejal:

"Kar ostanejo naj! Vsi naj ostanejo! Da bomo prišli čim bližje resnici! In da bomo vsaj vedeli, kako smo se znali – spreminjati!"