Dimitrijević je zaslovel z velikanskimi fotografijami naključnih mimoidočih že na začetku sedemdesetih. Šlo je za povzdigovanje slehernikov, vsakdanjikov, hja, za deifikacijo kogar koli pač že. Ali - če se spomnimo na Agambenovo definicijo sodobnosti – ravno obratno: profanacijo tistega, kar se je prej zdelo povzdignjeno. Vidite, tudi jaz znam nakladati.

Dimitrijević je izjemno razgledan in inteligenten svetovljan (z najgršo pričesko v svetu umetnosti). Pozneje sem ga v vlogi novinarja srečal še večkrat. Ampak postavljanje razstave v Mali galeriji je bila odlična lekcija, svojevrstno razsvetljenje. Naredili smo velikansko platno. Pride Dimitrijević. Pove, da bo razstava specifičen prikaz. Pokazal bo, kako je v naravi dostikrat več reda kot v človeški kulturi in umetnosti. O. K., že izhodišče se mi je zdelo precej banalno, saj implicira "spoznanja", ki so precej vsakdanja. Ampak mogoče si je Dimitrijević izmislil kakšno inovativno formo, v katero bo vkodiral to, kar je splošno znano. Saj za to vendar gre pri veliki umetnosti: vkodirati običajnosti v novo formo. Ali obratno.

Na platno je Dimitrijević nalepil vnaprej pripravljene slike velikih tigrov ali naredil odtise teh slik, nekaj takega. Potem je vzel čopič in barve. V slogu Jacksona Pollocka je pokapljal preostanek platna, beline pač, ki so ostale med posameznimi tigri. Urejeni vzorci s tigri proti kaosu naše kulture in umetnosti.

Tule je bistvo ilustrativnosti: v glavi je imel Dimitrijević tekst, ki ga je v nadaljevanju dobesedno preslikal na platno. Z lahkoto si lahko predstavljate to sliko v kakšni knjigi za otroke: na levi strani besedilo, ki pove, da je v naravi včasih več reda kot v civilizaciji. Na desni Dimitrijevićevo delo, ki to banalno dejstvo banalno ilustrira.

Večina njegovega dela je prav te vrste.

Takrat (mi) je postalo jasno, da med zamislimi modernizma in zamislimi umetniških avantgard ni nikakršne zveze, čeprav "uradna" doktrina trdi drugače. Izhodišča in izpeljave (neo)avantgard predstavljajo vzporednico alternativnim glasbenim smerem, ne pa vzporednice, recimo, Ligetiju ali Pendereckemu. Nekateri temu pravijo antiart. Kaj niso za Sex Pistols rekli, da so antimuzika?

P. S.: Hej, Siso! Videti je, da je logiko tvojega pisanja mogoče povzeti nekako v smislu, "ker sonce vzhaja in zahaja, je zemlja okrogla".