Naša vojska se naslanja na slavno tradicijo slovenskih fantov s puško v roki, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, kako zelo so "Combat ready", "spremni za borbu" ali "mehr Rum, mehr Sturm" –oziroma kar je v vojaški znanosti podobnih opisnih ocen.

Torej; kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato? Naši dedje so se v neprimerni obutvi, predvsem pa z oborožitvijo, ki ni bila po Natovih standardih, največkrat slabo vodeni z dvema taktičnima zamislima, eno za naprej in eno za nazaj, spopadli s sovragom. Še sreča, da med letoma 41 in 45 ni bilo Natovih ocenjevalcev; negativno ocenjena bi slovenska narodnoosvobodilna vojska sedela doma in se pridružila tihi kategoriji tistih, o katerih se danes med partizansko-belogardističnim ravsom prav malo govori; "krompirvahterji", po slovensko skrivači, so bili nekaj manj častna, zato pa toliko bolj pragmatična kategorija nabornikov, ki pa je v poznejših letih krepko vplivala na slovensko zgodovino.

Premaknimo se od slavne zgodovine slovenske vojske, ki so jo sedanje generacije vojakov menda onečastile, nazaj k sodobnosti. Mogočo rešitev, kako uspešno braniti slovensko deželo, če že vojska tega ne zmore, je predlagal isti človek, ki je na simbolni ravni slovensko vojsko tudi ocenil kot nesposobno. Donald ameriški je predlagal oborožitev učiteljev. Sicer v drugačnem kontekstu in kot rešitev notranjepolitičnih težav, a ta predlog bi moral slovenski generalštab zdaj, ko ga vodi nov, mlad in neobremenjen oficir, vzeti na znanje. Torej; kako bi bila videti slovenska obramba, če bi namesto vojakov za varnost skrbeli oboroženi učitelji?

Najprej in na začetku: Slovenski učitelji so glede na stavko primerno motivirani, beri razpištoljeni, in oboroženi bi pomenili mogočno silo, ki se ji noben Natov ocenjevalec ne bi upal dati negativne ocene. Predvsem zato, ker so po navadi učitelji tisti, ki delijo negativne ocene … Posledično pa imajo učitelji z ocenjevanji, tudi z inšpektorji, bogatejše izkušnje kot vojaki. Si lahko zamislite oboroženo učiteljstvo recimo na mednarodni misiji? Učiteljski aktiv četrtih razredov proti iraški republikanski gardi! Ali pa specialna enota telovadnih učiteljev, ki pomaga kurdskim pešmergam pri napadu na enote kalifata. Da ne govorimo o taktičnem mojstrstvu Slovenskega združenja ravnateljev.

Hočemo povedati, kako se od partizanske vojske sem Slovenci bojujemo z neortodoksnimi sredstvi na neobičajen način, pa smo vojaško kar uspešni. V tistem trenutku, ko smo zapustili svojo improvizirano vojaško doktrino in se pridružili tehnicističnim vojskam Nata, smo hkrati izgubili svojo primerjalno prednost in posledično izpadli iz kategorije za boj pripravljeni!

Lep dokaz zgornjih trditev nam ponujajo sumničenja in namigovanja vladne strani o tem, kako je v vojsko vdrla politika. Sumijo, da se strokovnost znotraj vojske zanemarja in podreja določenim politikam in politikom, kar je nevzdržno. A dovolite nam teoretični popravek: vojska je vedno najprej politična, šele zatem strokovna – če se lahko streljanje na druge ljudi označi kot stroka … sicer je izraz "stroka" še vedno bolj primeren kot Sunzijevo razumevanje vojne kot umetnosti; a tudi označba, da je vojak "strokovnjak", zveni zlovešče.

Kakorkoli: glavni vojakov motiv, ko nosi glavo naprodaj, je vedno in najprej politični motiv. Če ni plačanec in svojo srečo izziva na tujem za plačilo, seveda. Domoljubje, branjenje ognjišča, obramba pred agresijo, pomoč soljudem v stiski – take stvari so prej posledica moralno-političnih kot strokovnih vzgibov. In prej posledica političnih kot strokovnih ukazov.

Mimogrede: s tega stališča se zdi naborniški sistem primernejši in učinkovitejši kot profesionalna vojska; saj v prvem primeru postane obramba domovine, kot bi se reklo po starem, "res publica"! Kot profesionalci pa se vojaki najprej trudijo za vsakdanji kruhek. Obramba domovine tako preide pod jurisdikcijo delovno-pravne zakonodaje.

Ob negativni oceni slovenske vojske pa v miru in tišini poteka še en vojaški škandal, za katerega ni mar nobenemu od vodilnih medijev, še manj pa slovenskemu vojaškemu vrhu.

Ko je 1. novembra leta 1918 general Maister prevzel oblast v Mariboru, je to storil skoraj golorok, brez vojske. V naslednjih nekaj mesecih je z vojaško silo dosegel, da je znotraj slovenskih meja ostal velik del slovenskega etničnega prostora na severovzhodu. General je s svojimi dejanji in s svojimi borci odšel v legendo – čeprav so se ga poznejši režimi in voditelji po malem odrekli. Ko je leta 1934 umrl, je bil deležen najveličastnejšega pogreba, kar jih je Maribor videl do takrat. Za zahvalo so leta 1978 njegov kip zabrisali iz mestne hiše, v kateri je bil med boji za osvoboditev severne meje njegov štab.

General pa nima miru niti danes. Medtem ko se med intervjuji vojaški sogovorniki televizijskih ekip še kako radi slikajo pod njegovima ljubljanskima kipoma, pa je v javnosti zaokrožil predlog, po katerem bi njegove posmrtne ostanke izkopali in jih iz centralnega mariborskega pokopališča Pobrežje preselili na satelitsko pokopališče Dobrava. Vzrok prekopa naj bi bila domnevna Plečnikova grobnica, ki jo je mojster načrtoval za generala in za katero naj bi bilo na Pobrežju enostavno premalo prostora.

Razprava za in proti je žal ostala omejena na mesto Maribor ... Tistega dela javnosti, ki razume generala kot eno temeljnih oseb slovenske zgodovine dvajsetega stoletja, pa informacija o preselitvi sploh ni dosegla! A zdrava pamet narekuje, da bi o tako dramatičnem posegu v slovensko vojaško preteklost – ob generalovi družini, seveda – moralo imeti izdelano mnenje tudi ministrstvo za obrambo.

S tem ko je posmrtna usoda enega največjih slovenskih vojakov prepuščena lokalni politiki, se Natova negativna ocena slovenski vojski razširja tudi na simbolno področje.