V slovarju Merriam-Webster je pod geslom »Walter Mitty« zapisano: »navadna, nepustolovska oseba, ki skozi sanjarjenje beži od stvarnosti«. Obstaja tudi pridevnik »Walter Mittyish«, ki ga lahko prevedemo kot »waltermittyjevski«. Zgodba je doživela takojšen uspeh in po filmski različici z Dannyjem Kayem leta 1947 je Walter Mitty postal simbol človeka, izgubljenega v svojih sanjah, ki je bil znan po vsem svetu. Thurber filma ni maral. Dvomim, da bi mu bila všeč nova različica, prevedena kot Skrivnostno življenje Walterja Mittyja (The Secret Life of Walter Mitty, 2013), v katerem igra Ben Stiller, ki je tudi režiser, ta pa se zdaj predvaja v Sloveniji.

Mož, ki ga kljuva kokoš
Thurberjeva slavna humoreska je pravzaprav precej grenka zadeva. Walter Mitty spremlja ženo v mesto. Medtem ko gre ona k frizerju, gre on po nakupih. (»Ne pozabi kupiti galoš, dokler sem pri frizerju,« mu ukaže.) Je pohleven človek. Žena ga nenehno graja, on pa beži v fantazije, v katerih je kapitan bojne ladje, pilot, slavni kirurg. V fantazijah je vse tisto, kar v resničnem življenju ni: odločen, iznajdljiv in spoštovan od vseh.

Thurber je bil pogosto obtožen sovraštva do žensk; pravzaprav je bilo v prejšnjem stoletju v Združenih državah njegovo ime sinonim za mizoginijo. Ustvaril je svet, v katerem so moški tisti, ki so zatirani v družbi, ki je dejansko, če že ne pravno, matriarhat. Popularen izraz v Ameriki za takšnega moškega je bil »henpecked husband«, kar dobesedno pomeni »mož, ki ga kljuva kokoš«, in ta je bil desetletja stalnica (ne le) ameriškega humorja.

Oba filma očistita zgodbo vseh neprijetnih prvin in s tem pravzaprav izdata izvirno kratko črtico Jamesa Thurberja. Sta optimistični korektiv Thurberjevemu pogledu na boj med spoloma, ki je v prvem filmu postranski, v drugem pa ga sploh ni. Še pomembneje, spremenita tisto najbolj temeljno v sami zasnovi lika. Walter Mitty živi v eksistencialnem peklu z ženo, ki je sploh ne razume. (»Osuplo je pogledal svojo ženo,« zapiše Thurber, ko Mittyja žena zbudi iz sanjarjenja. »Bila mu je skrajno tuja, kot neka neznana ženska, ki je naenkrat zakričala nanj v množici.«) Živi v svetu, v katerem ga najpreprostejše stvari zmedejo in strašijo. Edino v svojih sanjah prevzame nadzor nad lastnim življenjem. V obeh filmskih različicah Walter Mitty postane tisto, kar v Thurberjevem krutem komičnem svetu nikoli ne bi zmogel: postane junak v resničnem življenju.

Živčen mož
Walter Mitty je najslavnejša vloga ameriškega komika Dannyja Kaya. Velika uspešnica Skrito življenje Walterja Mittyja (The Secret Life of Walter Mitty, 1947, Norman Z. McCleod) je posneta v živahnih barvah Technicolor in prilagojena komičnemu liku zvezdnika.

Thurberjeva mizoginija je precej ublažena, v filmu pa je dodana zgodba, v kateri Walter Mitty najde svoj pravi pogum in reši lepo Virginijo Mayo pred kriminalno tolpo. Mittyjevo pravo življenje postane tako razburljivo kot sanjsko, tako da zgodba ni več satira o frustriranem človeku. Vseeno pa film ujame nekaj zelo značilnega za Thurberja: komičen portret ameriškega moškega kot zmedenega, strahopetnega in vedno v paničnem stanju, ko gre za ženske ali fizično nevarnost. Kaye popolnoma upodobi to živčno bitje, ki se mora soočati z nevarnimi ljudmi, kot je Boris Karloff v vlogi morilskega psihiatra, čigar prve besede v filmu so: »Vem, kako ubiti človeka in pri tem ne pustiti sledi.«

Z drugimi besedami, film ponudi nekaj duhovitosti in (blage) satiričnosti, ki nadomestita Thurberjevo osnovno grenkobo. Vsebuje tudi popevke, po katerih je bil Kaye znan. V eni izmed svojih fantazij Mitty postane Anatole of Paris, ženski klobučar, čigar skrivnost uspeha je, da sovraži ženske. Pesem, ki jo poje (besedilo je napisala Kayeva žena, skladateljica Sylvia Fine) o svoji »družini incestnih shizofrenikov«, je med najbizarnejšimi v Kayevem opusu. To je eden tistih momentov, v katerih je Kaye nadkrilil konvencionalnost filmov, v katerih je nastopal, in občinstvu posredoval nekaj nepričakovano blaznega.

Walter Mitty in kvintisenca življenja
V novi različici Stiller in scenarist Steve Conrad spremenita Thurberjevo godbo v puhlo moralko o izpolnjevanju lastnega potenciala s pričakovanim poukom o družini in prijateljstvu. Stillerjev Mitty je sramežljiv arhivist, ki dela za revijo Life, ki je vrata zaprla leta 2000. Zaljubljen je v sodelavko Cheryl Melhoff (simpatična Kristen Wiigg). Ko neko drugo podjetje prevzame Life in se odloči spremeniti ga v spletno revijo, neprijazni vodja tranzicijske uprave začne odpuščati zaposlene.

Slavni fotograf Sean O'Connell pošlje fotografijo za naslovnico zadnje številke revije. Slika naj bi po njegovih besedah vsebovala »kvintesenco življenja«. Mitty jo izgubi, in da ne bi izgubil službe, gre iskat nekomformističnega in pustolovskega Seana na Grenlandijo, Islandijo in končno v Afganistan. Postane, seveda, nov človek.

Thurberjeva slika majhnega človeka in njegovega navadnega življenja je očitno trn v peti Hollywooda, kjer imajo tudi zgube karizmo. Medtem ko sem gledal film, sem se počutil, kot da sem spet na poti z Bilbom Bagginsom. Narava v filmu je osupljiva. Sean Penn lepo odigra svoj miniaturni portret peripatetičnega fotografa, ampak vse skupaj deluje fantastično nepomembno. Stillerjev Mitty je nezanimiv: mesečnik, ki se ne spremeni veliko, ko postane akcijski junak.

Tu in tam se najde kakšen duhovit stavek ali kakšen prizor, ki se približa očitni želji Stillerja, da obuja nekaj »čudežnega«: recimo, ko Walter Mitty prvič vidi Seana na Islandiji, ko ta leti mimo in stoji na dvokrilnem letalu ter snema izbruh ognjenika. Ampak Mittyjeve fantazije je lahko pozabiti. Njegovo potovanje pa spominja na tiste oglase za mobilna omrežja, v katerih je ves svet povezan in se povsod sliši ista poppesmica. Poleg tega je to iskanje »kvintesence življenja« preveč očitno simbolično in vse bolj nesmiselno. Ali bi zares kakšen fant zamenjal svojo rolko za gumijasto lutko, kot to počne v tem filmu? To je potrebno zato, da bi Mitty lahko nadaljeval svoje potovanje.

Ne vem, zakaj se glavni junak tega filma sploh imenuje Walter Mitty. Thurberjeva zgodba je bila o nekem neizpolnjenem življenju, in ne o človeku, ki se vzpenja po ognjeniku na Islandiji. Mitty tudi na koncu prve različice postane »pravi« junak. Morda zaradi tega Thurber filma ni maral. Stillerjev film ne nudi niti tistega vražjega humorja, s katerim je Danny Kaye občasno zablestel v prvem filmu. Edina »waltermittyjevska« prvina v tem novem filmu je v sami zasnovi: fantazija, da lahko zamenjamo pisarniško življenje, polno negotovosti zaradi gospodarske krize, za odisejo v iskanju »kvintesence življenja«. To je pa tista prvina filma, ki bi jo morali sprejeti kot stvarnost.