Ob koncu vzorno pripravljenega Jurčičevega leta Občine Ivančna Gorica smo imeli na Muljavi 4. marca daljše posvetovanje o življenju in delu tega velikega pisatelja. Udeležila sta se ga tudi dva zelo ugledna doktorja znanosti: prof. dr. Igor Grdina in dr. Mihael Glavan. Oba sta se strinjala s tezo iz mojega romana Prvi pomladni cvet, da Jurčič ni bil samo pisatelj evropske razsežnosti, temveč tudi izjemen časnikar in nesojeni vodja mladoslovencev.

Čeprav je leta in leta pripravljal – večkrat tako rekoč sam – časopis Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, je menil, da morajo biti zmerni tudi do drugače mislečih. Jurčičevo mnenje je bilo: "Proti staroslovencem bomo umirjena in zmerna opozicija. Ugotovili smo sicer, da je nov, svež pogled na slovenstvo nujen, hkrati pa ne smemo podreti tistega, kar je že zgradil Bleiweisov krog."

Po srečanju sem dr. Glavana vprašal, koliko časa je že v pokoju. Poznala sva se namreč še iz časov, ko je bil on dolgoletni vodja Rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Odgovoril mi je, da se navdušenec nad slovenstvom ne upokoji nikoli in da bo ustvaril še veliko knjig o avtorjih različnih političnih opcij.

Tri dni zatem je dr. Glavan nenadoma umrl. V 77. letu. Ob tem sem se spomnil svoje neverjetne sreče, ko sem se ob 50-letnici Kajuhove smrti odpravil v Šoštanj pripravljat radijsko reportažo, v Velenju pa me je pesnik Ivo Stropnik opozoril, da živi še prvo Kajuhovo dekle, prva ljubica. Ker se politično ni udejstvovala, jo je literarna zgodovina omenjala samo bežno. Seveda sem nemudoma pohitel v Slovenj Gradec, k Mariji Medved, h Kajuhovi Mičici, kot jo je imenoval njen Karli. Na moje veliko presenečenje je gospa Marija potegnila izpod postelje rdečo šatuljo, v njej pa – veliko izvirnih Kajuhovih rokopisov in tudi fotografij. Ko je bila njegovo dekle, ji je Karel namreč nosil svoje pesmi, ki mu jih je pretipkavala, on pa jih je pošiljal naprej v revije kot tipkopis. Sama pa je bila toliko pametna, da je vse Karlijeve rokopise shranila.

Ko sem jo opozoril, da čuva pravzaprav izjemno bogastvo, me je prosila, da bi Kajuhove rokopise in slike odnesel v Ljubljano v Rokopisni oddelek. Gradivo sem z reverzom seveda z veseljem prevzel, ob tem pa o Kajuhu napisal knjigo Moji edini, ki jo ljubim. Tako je namreč pisalo na eni od Kajuhovih fotografij, podarjene Mičici.

Ko sem gradivo prinesel dr. Glavanu, me je objel čez ramena in mi dejal: "Gospod Sivec, ali vi sploh veste, kaj ste mi prinesli?! Doslej smo imeli o Kajuhu le njegovo ciklostirano zbirko, natisnjeno med sneženjem pod Snežnikom!"

Ker je tudi dr. Glavana prineseno gradivo povsem prevzelo, je malce pozneje napisal tudi on o Kajuhu knjigo. In v njej navedel tudi vse tri Kajuhove ljubezni, začenši seveda z 'mojo' Marijo Medved.

Ob tem sem večkrat pomislil, da bi bilo to gradivo verjetno izgubljeno, če tedaj reportaže sploh ne bi šel pripravit. In če gospe Marije ne bi obiskal. Časi so bili tedaj namreč taki, da je bil Kajuh precej porinjen na stran. Sam pa vedno menim: kar je človek naredil iskreno in globoko iz srca za slovenstvo – ne glede na politično opcijo –, je izjemno pomembno, ne glede na politično opcijo.

Da boste v komentarjih lažji ugotovili, kako je z vašo širino, naj zapišem še kratko anekdoto.

Nadvse srčni Milče Stegu je vrsto let s harmoniko spremljal Partizanski pevski zbor. Ko se je po osamosvojitvi Slovenije začela počasi pri nas uveljavljati demokracija, so se na radiu pojavile tudi domobranske pesmi. In tako se je zgodilo, da je eden od vodij domobranskega pevskega zbora Milčeta pred snemanjem za radijski arhiv vprašal, ali bi s harmoniko spremljal tudi njihovo petje. Milče pa je prijazno odvrnil: "Bi!" "Pa res bi?" "Bi, če boste prepevali partizanske pesmi."