Kapitan Phillips (Captain Phillips, 2013) se odvija na stičišču dveh svetov, Zahoda in revnega tretjega sveta. Osredotočen je tako na vodjo piratov Abduwalija Musa (Barkhad Abdi) kot na Phillipsa (Tom Hanks). Film ju predstavi kot paralelna lika. Na začetku vidimo Phillipsa, ki zapušča svoj dom v Vermontu. Ženi potoži, da se svet spreminja; da ga skrbi, da bodo njuni otroci rasli v svetu, ki je popolnoma drugačen od tistega, ki ga poznata onadva. Phillips prevzame tovorno ladjo Maersk Alabama, ki pelje tovor v Mombaso v Keniji.
Hkrati pa vidimo Musa v njegovi somalijski vasi. Vidimo, kako lokalni mogočneži prisilijo ribiče, da sodelujejo pri piratstvu. „Ampak že prejšnji teden smo ugrabili ladjo,“ pojasni eden izmed ribičev. „To je bilo prejšnji teden,“ je odgovor. „Šef želi denar danes.“ Takoj sta definirana dva sveta, in dva lika plujeta k soočenju na odprtem morju.

Greengrassov film je kontroverzen, ker nekateri člani posadke trdijo, da se Phillips ni držal tako junaško, kot je prikazal v svoji knjigi o incidentu, ki je bila tudi osnova za scenarij Billyja Raya. Film je kritiziran, ker je le specifična zgodba, ne pa zgodba, ki bi dala značilno sliko somalijskega piratstva. Ampak to ni film o somalijskem piratstvu . Gre za portret moških pod pritiskom.
Naš človek Damon
Kapitan Phillips je postavljen v svet, značilen za režiserja. Greengrassovi filmi se odvijajo v svetu profesionalcev. Liki so vojaki, vohuni, mornarji. Prvine, kot so odnosi med moškimi in ženskami ali roditelji in otroci, so v nekaterih filmih spretno skicirani, a - z izjemo filma The Theory of Flight (1998) - nikoli niso v središču. In tudi v tem filmu je šlo za ljudi, ki so izločeni iz družbe: samotarski sanjač in ženska, ki jo počasi ubija multipla skleroza. Greengrass v glavnem snema dve vrsti filmov: predelave zgodovinskih dogodkov in pustolovščine, ki vzamejo pravi svet okoli nas za osnovo, v katero umesti neuničljivega junaka. V prvo skupino spadajo Krvava nedelja (Bloody Sunday, 2002), United 93 (2006) in Kapitan Phillips.
V filmih Krvava nedelja in United 93, prvi o pokolu mirnih demonstrantov v Severni Irski, ki ga izpelje britanska vojska tridesetega januarja leta 1972, in drugi o terorističnih napadih enajstega septembra, je režiser ustvaril občutek neizogibnega toka dogodkov, ki vodijo v tragedijo. Oba filma vsebujeta like, ki to poskušajo preprečiti. Tako irskemu aktivistu, ki je organiziral protest v Krvavi nedelji, kot nadzornikom in vojski v Unitedu 93 ne uspe.

V drugi skupini filmov, tistih o bivšem morilcu Cie Jasonu Bournu z Mattom Damonom in v Zeleni coni, spet z Damonom, imamo neuničljivega in neomahljivo poštenega junaka, ki zmaga v „pravem svetu“. „Naš mož“ Damon nudi fantazijsko tolažbo v krutem svetu, naslikanem v Krvavi nedelji in Unitedu 93.
Greengrass je prevzel filme o Bournu od Douga Limana, ki je režiral prvi film v seriji Kdo je Bourne (The Bourne Identity, 2002), in je uvedel svoj značilni slog: kamero, ki nikoli ne miruje, in vratolomen tempo. To samo po sebi ni izvirno. Večina filmov, posebej akcijskih, je danes posnetih tako. Ampak Greengrass je izredno jasen režiser. Ko gledam film, ki ga je režiral recimo Michael Bay, dobim vtis, da je režiser dal vse elemente v mešalec. Ko se akcija pospeši, jih ni mogoče več razločiti. Ostanejo le barve. Pri prizorih boja ali pregona v Greengrassovih filmih razumemo sekvenco dogodkov, njeno interno logiko vzroka in posledic. Zna tudi upočasniti tempo in gledalcu omogoči predah s kakšno elegantno sekvenco, kot tisto v Bournovi premoči (The Bourne Supremacy, 2004), v kateri vzporedno sledimo poti junaka in njegovih zasledovalcev v Berlin. Oni letijo, medtem ko on vozi čez Alpe.
Skupaj z Jasonom Bournom, človekom z amnezijo, ki poskuša odkriti, kdo sploh je, nas Greengrass porine v svet obveščevalnih služb, tajnih projektov, vladnih morilcev. To je svet, v katerem sateliti in varnostne kamere snemajo vse in v katerem te lahko policija omami in odvleče z avtobusa brez pojasnila. Filmi so ujeli duh časa "vojne proti terorizmu". Najprepričljivejša je sekvenca v Bournovem ultimatu (The Bourne Ultimatum, 2007), ko se naš junak mojstrsko izogiba tako agentom kot kameram na londonski železniški postaji Waterloo. Daje navodila novinarju, kako naj se tudi on izogne kameram in zasledovalcem, ampak - v nasprotju z Bournom - njega prevzame strah. Zgrabi ga panika in je ubit. Ta sekvenca je povzetek našega nelagodja v družbi, ki vse bolj postaja družba nadzora. Bourne pa je človek, ki zna v njej preživeti; popolni junak našega časa.

Dva svetova
V Kapitanu Phillipsu spet dobimo občutek neizbežnosti. Od tistega hipa, ko posadka ladje Maersk Alabama prvič opazi na radarju, da se ji nekaj približuje, vse teče v svojem toku. Ni mogoče zbežati pred pirati. Njihov čoln preganja ogromno ladjo kot vztrajna osa nebogljenega slona. Sledijo prizori spopada na ladji, poskusi članov posadke, da bi pregnali pirate, in ugrabitev samega Phillipsa, ki ga pirati vzamejo s sabo kot talca na zaprtem rešilnem čolnu.
Prizori v tem klavstrofobičnem prostoru ustvarijo intenzivno sočustvovanje s Phillipsom, ki lahko le gleda iz svojega temnega kota. Greengrassova nemirna kamera samo poudari zaprtost prostora: giba se, ampak ne more nikamor iti. Hanksov Phillips opazuje vse bolj nervozne pirate, ki jim zdaj sledijo ameriške bojne ladje. Vidimo človeka, ki se trudi ostati zbran, če prav je na trenutke na robu solz. Če je Phillips v tem filmu junak, je to zaradi tega, ker mu nekako uspe zadržati svojo zbranost v skrajnih okoliščinah, kar je že samo po sebi junaško.

Muse pojasni, da ni vzel trideset tisoč dolarjev, ki mu jih je Phillips ponudil iz sefa ladje, da bi jih pustili pri miru, ker ima šefe, ki imajo pravila, ki se jih mora on držati. „Vsi imamo šefe,“ mu odgovori Phillips. „Mora obstajati nekaj več, kot biti ribič in ugrabljati ljudi.“ Muse mu odgovori, da je morda tako v Ameriki, in tu se vidi spopad dveh svetov. Phillipsove praktične besede so popolnoma nesmiselne v kontekstu sveta, v katerem živi Muse. To tudi mi gledalci vemo po kratkem prizoru v Musovi vasi. Phillips je človek iz prvega sveta, ki uporablja merila prvega sveta, da bi razumel tretji svet.
Če gledalec sočustvuje s Phillipsom zato, ker je talec, ki ga zlorabijo, nam Greengrass da tudi razloge za nekaj sočustvovanja z nesrečnim Musom. Prisiljen je, da počne to, kar počne, zapustijo ga njegovi šefi in znajde se v spopadu z ameriško mornarico. Ko ga prepričajo, da stopi na ameriško ladjo na pogajanja, se ta koščeni improvizator sreča z ameriško tehnologijo in je obkrožen z ameriškimi komandosi, in v hipu razumemo, koliko je tvegal. Ugrabitelji brutalno ravnajo s Phillipsom, ampak vedno ostanejo diferencirani liki, ki niso zgolj zlobneži, zgolj „oni“.
Greengrass razume, da ni ideologija edina, ki povzroča nasilje. V Zeleni coni je bil prizor, v katerem množica Iračanov obkroži ameriškega častnika, ki ga igra Matt Damon, in njegove vojake. Niso uporniki in ne kričijo islamističnih parol. Žejni so. To, da jih motivirata revščina in nuja, ne pa vera ali ideologija, ne pomeni, da so zaradi tega kaj manj nevarni.
Phillips in Muse, pa tudi njuni posadki, so majhni igralci na odru velikih svetovnih delitev. Greengrassov napeti in razburljivi novi film nikoli ne izgubi svoje človečnosti. Če nas straši neizbežnost ropa ladje, lahko tudi čutimo neizbežnost neuspeha „kapitana“ Musa in njegovih pajdašev, ko se srečajo z močjo ameriške mornarice. To je bolj kompleksen film o spopadih med ZDA in tretjim svetom, kot so filmi Kathryn Bigelow. Greengrass pokaže preveč razumevanja sveta in preveč neke osnovne človečnosti, da bi svet razdelil na striktno dobre in slabe fante.