Nanj sem po naključju naletel med poletnim prebiranjem knjige o Draži Mihailoviću avtorja Pera Simića; in ker sta ime in priimek zvenela slovensko, sem se trudil zbrati čim več podatkov o častniku Jugoslovanske kraljeve vojske, ki je umrl pred nemškim strelskim vodom v Valjevu.

Ivan Fregl se je rodil 30. decembra 1901 kot nezakonski sin mame Elizabete, hčerke gostilničarja v Framu. Mama se je kasneje preselila na Ptuj, se od tam poročila v Sovjak pri Ljutomeru, Ivan pa je ostal pri babici v Framu, tam obiskoval osnovno šolo in nato Vinarsko in sadjarsko šolo v Mariboru. Po služenju vojaškega roka je postal rezervni častnik. To obdobje je bilo usodno za njegovo kasnejšo življenjsko pot, saj je zaprosil za sprejem v vojsko Kraljevine Jugoslavije in dobil čin topniškega podporočnika. Služboval je v Bijeljini, Banjaluki in na Sušaku. Tam je zaslovel kot planinski častnik in izvrsten smučar.

Kot poročnik se je poročil s profesorico Milico Petrović, sestro vojaškega pilota podpolkovnika Petrovića, ki se je z letalom smrtno ponesrečil leta 1928. Končal je vojaško akademijo in kariero nadaljeval v podčastniški šoli kralja Aleksandra v Beogradu. Tik pred drugo svetovno vojno je končal še generalštabno šolo in leta 1940 – z 38. leti – postal generalštabni major. Vojna ga je doletela v Sušaku, na položaju načelnika štaba Risnjačkega planinskega odreda, elitne vojaške enote, ki je bila sestavni del planinske brigade ter v tridesetih letih organizirana po vzoru francoskih enot gorskih lovcev (Chasseurs Alpins) in namenjena predvsem bojevanju v gorskih predelih ob meji z Italijo. Vojska Kraljevine Jugoslavije je imela dve takšni enoti, druga je bila Triglavski planinski odred, kjer je bil na položaju načelnika štaba major Karel Novak, kasnejši organizator četništva oz. plave garde na Slovenskem.

Ivan Fregl ni priznal kapitulacije Jugoslovanske kraljeve vojske. Znano je, da se je po okupaciji kratek čas mudil v Ljubljani in nato odšel v Beograd, kjer je vzpostavil zvezo s polkovnikom Dražo Mihailovićem. Ta ga je kot odličnega operativca namenil v vrh ravnogorskega četniškega gibanja. Postal je načelnik štaba Ribniškega četniškega odreda, ki mu je poveljeval rezervni konjeniški major Aleksander Mišić, sin srbskega vojskovodje iz 1. svetovne vojne, vojvode Živojina Mišića. Četniki so jeseni 1941 izvedli vrsto napadov na nemške okupacijske sile. Posledica so bili zločinski povračilni ukrepi proti civilnemu prebivalstvu, ko so okupatorji v Kragujevcu in Kraljevu pobili več tisoč civilistov. Sploh pa so Nemci v tistem času imeli Mihailovića za nevarnejšega nasprotnika kot Titove partizane, v prepričanju, da partizanska gverila temelji na komunistični ideologiji, ki bo glede na napredovanje Wehrmachta v Sovjetski zvezi zanesljivo poražena. Mihailoviću pa so zaradi srbskega oziroma jugoslovanskega nacionalizma pripisovali večji pomen. 6. decembra 1941 so Nemci po izdaji napadli vas Struganik, kjer je v Mišićevi hiši prenočeval Draža Mihailović.

Po kratkem spopadu sta majorja Fregl in Mišić spoznala težavnost položaja in se predala Nemcem. Mišić se je sprva izdajal za polkovnika Mihailovića, ta pa se je medtem uspešno skril v neposredni bližini. Napad se je hitro končal, oba so odpeljali v Valjevo in medtem spoznali prevaro. Po zaslišanju so ju 18. ali 19. decembra 1941 ustrelili. Po Mihailovićevem predlogu je kralj Peter II. Karađorđević 14. januarja leta 1942 za izkazan pogum odlikoval rezervnega konjeniškega majorja Aleksandra Živojina Mišića in generalštabnega majorja Ivana Elizabete Fregla z redom Karađorđeve zvezde z meči 4. stopnje. Ukaz je bil objavljen v 4. številki vojne izdaje Uradnega lista Kraljevine Jugoslavije, v Londonu 16. januarja 1942.

Junaštvo Ivana Fregla se je izkazalo tudi s tem, da je kot častniško zadnjo željo izrazil pričakovanje, da sam v nemškem jeziku poveljuje eksekucijskemu vodu. Poveljujoči nemški častnik mu je to željo uresničil …

Strnjena pripoved o majorju Ivanu Freglu, častniku, ki aprila 1941 ni priznal kapitulacije oboroženih sil Kraljevine Jugoslavije, se glede na dostopne, predvsem srbske vire, razlikuje. Po nedokazani različici naj bi oba na smrt obsojena odpeljali v Nemčijo, kjer se je za njima izgubila vsaka sled, vendar za to trditev zgodovinarji doslej še niso našli dokazov. Ivan Fregl je umrl s kokardo in v uniformi vojske Kraljevine Jugoslavije pred strelskim vodom nemškega Wehrmachta. Ne glede na vse tisto, kar se je dogajalo v preostalem času vojne, mu lahko izkažemo vse spoštovanje. Umrl je kot junak. V slovenski zavesti žal neznani junak iz Frama pri Mariboru. Po zaslugi sorodnikov in novinarsko-zgodovinarske vneme pa bomo o njem v bližnji prihodnosti zanesljivo izvedeli in zapisali še kaj več.