Vsaj tako lahko sklepamo iz naslova okrogle mize "Maminih sinčkov ne zaposlujemo!" kjer so nekateri predstavniki delodajalcev poudarjali pomen proaktivnosti in lastne odgovornosti za svojo zaposlitev in ki jo je v okviru letošnjega sejma Informativa organiziral Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov.

Naslov okrogle mize v želji po, kot pravijo v skladu, provokativnosti z namenom pritegnitve ciljne skupine, je zgovoren sam po sebi, kljub temu se nismo mogli upreti skušnjavi, da ne bi na sklad naslovili vprašanja o utemeljenosti take teze in raziskavah oziroma empiričnih podatkih, ki bi jo utemeljevale, posredno pa tudi o problemu diskriminacije. Posledice, če bi namesto "maminim sinčkom" to tezo namenili ženskam, priseljencem, otrokom priseljencev, gejem, vernim ali kaki drugi kategoriji, si lahko predstavljamo. A mladi tega privilegija nimajo. Mladim se lahko pripiše odgovornost za marginalizacijo in jim potem s položaja moči svetuje, kako se lastnoročno prebiti z obrobja.

Odgovori sklada na naša, parafrazirajmo sklad, provokativna vprašanja, četudi izdatni po obsegu, vsebinsko kažejo pričakovano odsotnost strokovne utemeljitve naslova, ki obtiči zgolj pri tržniški želji pritegniti pozornost in v tem mu uspešnosti ne moremo oporekati. Celotno korespondenco si lahko preberete na povezavah v okvirčku. Za trenutek se uprimo skušnjavi smešenja besedne zveze mamin sinček, katere prvin tudi iz štirih strani dolgega odgovora ni mogoče razbrati. Prezrimo pa tudi to, da po dostopnih podatkih v kategorijo "mamin sinček" zapadejo praktično vsi mlajši od 20 let, saj je teh zaposlenih, domnevno na račun izobraževanja, le za vzorec. Težave z razpravljanjem delodajalcev na okrogli mizi "Maminih sinčkov ne zaposlujemo!" so globlje.

Mladi morate ponuditi več, delodajalci pa ne
Razprav, kjer predstavniki delodajalcev, interesnih združenj ali kakšnih drugih domnevno relevantnih sogovornikov z udobnega položaja svetujejo mladostnikom, je bilo v zadnjih letih dovolj, da če bi se po vsaki zaposlil le enega mladostnika, bi njihovo brezposelnost vsako leto prepolavljali. Rezultat teh razprav pa vselej identičen: konkurečnost na trgu dela je preostra. Diploma in z njo pridobljeno znanje še zdaleč nista dovolj. Mlad človek mora ponuditi več. Še kako diplomo, znanje igranja harfe, unikatne ideje, socialno mreženje, polprofesionalno športno kariero in empatičen čut, ki ga seveda udejanja skozi prostovoljstvo. Smešno? Morda, a število staršev, ki na podlagi teh izhodišč svojim otrokom sistematično krade otroštvo na račun tečajev, krožkov, treningov in podobnega, ni zanemarljivo.

Norost se je skozi ideologijo čislanja "ustvarjalcev delovnih mest" v družbo prikradla po tiho, diskretno in počasi. Najprej je bila težava pri mladih s srednješolsko izobrazbo, nato pri družboslovcih, ko je, spomnimo se, minister lastnoročno obiskoval osnovne šole in mlade prepričeval, naj se vendarle ne odločijo postati breme države in naj se ne vpisujejo na družboslovje. Ko so marginalizacijo začeli občutiti tudi diplomanti drugih smeri, so se pojavile dodatne kompetence, ko bodo marginalizirani tudi vrhunski harfisti z nazivom šahovskega velemojstra in doktoratom kemijske znanosti v žepu, bomo verjetno razmišljali o genski modifikaciji zarodkov, saj empirični podatki ideologiji v vseh teh letih niso prišli do živega.

Žaganje veje, na kateri sedimo
Posledica zatiskanja oči pred dejanskimi sistemskimi težavami in njihovim eksponentnim naraščanjem se jasno izrisuje tako na demografskih podatkih izseljevanja in odločanja za naraščaj, kot tudi na s strahom pred negotovostjo podžgani popolni odsotnosti samozavedanja lastnih pravic v odnosu do delodajalca. Mladi so precej bolj delovno aktivni, kot kažejo podatki o zaposlitvi. A ne delajo za plačilo, temveč za reference oziroma, parafrazirajmo sklad, krepitev mehkih kompetenc. Tistega zadnjega jezička na tehtnici, ki bo Janezka odrešil bede mezdnega prosjačenja za reference od projekta do projekta, kjer si ne bo pokril niti stroškov prihoda na delo. Samo še nekaj projektov za izpopolnitev kompetenc, pa se bo nekaj "odprlo," leta pa neusmiljeno tečejo …

Koristi od tovrstne krepitve mehkih kompetenc nima ne država, ki ostane brez dajatev iz naslova delovnega razmerja, ne Janezek, ki se nekega dne zbudi v svojih tridesetih pri starših in brez evra na tekočem računu. Imajo pa korist delodajalci, ki se kopljejo v bazenu ponudbe izobraženih kompetentnih ljudi, katerih storitve lahko kupujejo tako rekoč zastonj, če le izrečejo čarobne stavke: "Reference" ali pa "Naslednje leto bomo pa RES zaposlovali."

Reven delavec pomeni revnega potrošnika
Zato nas seveda ne more presenetiti odgovor sklada, da se delodajalci teh okroglih miz radi udeležujejo. Kdo neki bi se odrekel uri samohvale pred občinstvom, ki te občuduje in na koncu še stoji v vrsti za nekaj besed z vami z željo po socialnem mreženju. Najhuje pri vsem pa je, da je ta korist tudi za delodajalce zgolj kratkoročna, a se povprečen slovenski bilančni menedžer, čigar horizont menedžmenta sega zgolj do tekočega traku in fordizma, le redko zaveda tega, da reven delavec dopoldne pomeni revnega potrošnika popoldne, posledično pa manjše povpraševanje tudi po izdelkih lastnega podjetja.

Seveda Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov ni neposredno odgovoren za marginalizacijo mladih, ki so se znašli na sprevrženem trgu dela, kjer je zaposlitev dejansko postala že glavna nagrada resničnostnega šova, a s postavljanjem delodajalcev na piedestal svetovalcev občutno ranjeni in pohabljeni mladini in s preziranjem dejstva, komu to stanje dejansko, ne pozabimo, zgolj kratkoročno, najbolj koristi, prispeva k družbi, kjer so tudi zaposleni in delovno aktivni ljudje pod pragom revščine.

Kaj pa pravice?
Če namreč preletimo odgovore sklada, naslove okroglih miz in projektov, ki se jih lotevajo, lahko hitro vidimo sporočilno rdečo nit, po kateri je vsak sam najbolj odgovoren za svoj (ne)uspeh na trgu dela. Celo še več. V pričevanjih o kakovostih programov delodajalec prostodušno prizna, da se je nad enim mladim udeležencem projekta tako navdušil, da ga je, takoj ko se je samozaposlil, takoj sprejel kot "rednega pogodbenega partnerja". Glede na to, koliko sredstev je sklad vložil v omenjeni projekt (glej odgovore), bi ob takem zapisu uslužbenci sklada morali takoj obiskati tole spletno stran. Tokrat smo jim to delo prihranili kar sami.

V miselnem vzorcu, kjer je "redno pogodbeno partnerstvo" uspeh, je razumljivo, da med projekti sklada ne bomo našli delavnic s področja izobraževanja o pravicah delavcev, z nasveti, kam po poceni pravno pomoč, če pride do potrebe po tožbi. Naslovi okroglih miz pa svoje provokativnosti ne razširijo tudi na morebitne "Regres: Pravica, in ne privilegij", "Spočit delavec dela bolje" ali pa "Za izkoriščevalskega naročnika se ne bom nikoli samozaposlil!". Delodajalec je v očeh ponorele družbe vsakdo, ki je pač pripravljen ponuditi reference ali pa celo sprejeti račun sveže samozaposlenega mladostnika. Zato seveda tudi ni razprav o tem, ali lahko delu, ki se plača manj kot minimalna plača, sploh še rečemo "ustvarjeno delovno mesto".

Kupci na trgu dela, kar pač delodajalci so, si tako tudi s pomočjo okroglih miz privilegiran in dolgoročno samouničujoč položaj samo še krepijo. Plača, dopust, regres in druge pravice delavcev so žal že obravnavane kot privilegij. Si predstavljate, da bi kot kupec lahko prišli v veleblagovnico in odnesli 20 izdelkov z obljubo trgovcu, da boste prišli nazaj in plačali tistega, ki vam bo najbolj ustrezal, druge pa zavrgli? Ali pa peka, ki bi pridelovalcu moke ponudil pogodbo, po kateri bi mu ta leto dni zastonj dobavljal moko, za naslednje leto pa bi se mogoče lahko dogovorila o odkupni ceni, če se bo trg na to dobro odzval? Noro. Nikakor. Kupci storitev na trgu dela take možnosti že dolgo uživajo.

Kupnina ni privilegij!
Zato je ključnega pomena, da se zavrže ideologija neukrotljivih razmer na trgu, ki je čudežno postal prekonkurečen za prekvalificirane delavce, saj vse ugotovitve tovrstnih okroglih miz do zdaj niso niti ustavile niti omilile marginalizacije mladih na trgu dela. Norost se bo ustavila, šele ko jo bodo dejansko prepoznali. Ko plača, regres in dopust ne bodo obravnavani kot privilegij, tako kot ni privilegij kupnina trgovcu za želen izdelek in ko bodo javne institucije, namesto da se hvalijo s tem, kako so mladostniku omogočile redno pogodbeno partnerstvo, ko se samozaposli in prevzame bremena dajatev nase, tako prikrito delovno razmerje takoj prijavili inšpektoratu za delo.

Šele ob takem miselnem preskoku bi dejansko lahko začeli mlade opremljati s potrebnimi mehkimi kompetencami, ki vključujejo predvsem ustrezno cenitev lastnega dela in ne nazadnje tudi državljansko dolžnost postavljanja po robu kršilcem pravic delavcev. Z drugimi besedami: prvo vprašanje mladih na takih okroglih mizah bi moralo biti: "Dragi gostje, ali so vsi, ki pri vas delajo v polnem ali polovičnem obsegu, tudi ustrezno zaposleni?" Ob morebitnem nikalnem odgovoru pa bi pametni telefon moral takoj preklopiti na tole stran.

Samoponiževanje namreč ni in ne more biti ne trda ne mehka kompetenca. Tudi če udeleženci okroglih miz menijo drugače. Imajo pač svoje kratkoročne razloge.