Le da je bil takrat naš skupni sovražnik Jugoslavija, zdaj pa ga ni treba iskati zunaj naših meja. Na eni strani okopov so oni, na drugi mi. In obratno. Z razlogom in kar tako.

Iz zgodbe o uspehu, ko smo se videli na strehi razvitega sveta, smo postali zgodba o materialni razslojenosti, na eni strani bogatuni, ki ne znajo povedati, kako so prišli do vsega, kar imajo, na drugi strani državljani, ki jim delo ne zagotavlja eksistence.

Nekatere temeljne institucije države ne delujejo, sodstvo in tožilstva so zaradi številnih nerazumnih odločitev in nevzdržne počasnosti postali neverodostojni; odmevnejše prvostopenjske sodbe padajo kot domine, odločitve na drugi ali tretji stopnji so diametralno nasprotne tisti prvi. Ena zadnjih tovrstnih cvetk je odločba o generalnem direktorju RTV Slovenija: dosedanji je bil izbran legalno, legalno naj bi bila izbrana tudi njegova konkurentka, a z najnovejšo, že tretjo odločitvijo tretjega sodišča se je javni zavod RTVS znašel v pat položaju, ki koristi v glavnem tistim, ki si z organiziranimi akcijami prizadevajo za razgradnjo nacionalke.

Podobne ali še hujše stvari so se zaradi postopkovnih in drugih napak sodišč dogajale tudi v preteklih letih. In za to nihče ne odgovarja; izgovor je vsakič enak: demokratično sodstvo mora dopuščati tudi drugo mnenje. Za čigav denar in za čigavo zdravje? Kako fino bi bilo, če bi si to, na primer, lahko privoščili tudi kirurgi v naših kliničnih centrih: neuspešno operacijo bi ponovno opravil drug specialist, nato pa, če bi bilo treba, še tretji, če bi od pacienta še kaj ostalo.

Kilavo delovanje sodnega sistema in tožilstev, ob načrtno kilavi zakonodaji, je temeljni vzrok za nestabilnost države. Skupaj s fantomskim KPK-jem, kjer se predsednik do onemoglosti prepira s svojo namestnico, korupcija pa, ob dirigiranju vplivnežev in omrežij, dosega neslutene višave. Njihova tarča je predvsem bančni sistem, ki je seveda nujen temelj, da vsa plenilska združba deluje. Državljani nikoli ne bodo izvedeli, kako so banke nepovratno posojale velikanske vsote denarja našim, nikoli tudi ne bo dokazov, kdo vse je ta posojila dodeljeval, ker za vsem tem stoji mogočno politično ozadje, ki ne dovoli resničnih revizij in objave imen.

Razmere naravnost kličejo po nezadovoljstvu, nestrpnosti, že tudi sovraštvu. Določeni politični veljaki v javnih nastopih ne izbirajo besed, mediji tekmujejo, kdo bo bolj nedostojen in napadalen. Tisti, ki ne misli tako kot jaz, je sovražnik, ki ga je treba onemogočiti; podobno kot v nedavnih časih, ko je veljalo pravilo: Kdor ni z nami, je proti nam. Priča smo reinkarnaciji načela ločitve duhov; ustvarjanje namišljenih ali pravih sovražnikov je že od nekdaj naš nacionalni šport, današnji čas je za te stvari naravnost idealen.

Velika pričakovanja slovenskih državljanov v letih osamosvajanja so se razblinila v razočaranje, žalost, jezo. Politični razred ni upravičil zaupanja volivcev, delal je zase in za omrežja, kot v času po koncu druge svetovne vojne, ki ga je opisoval Milovan Djilas.

25-letnica osamosvojitve naj bi bila priložnost za praznovanje naših dobrih dejanj, gospodarske uspešnosti in vrednot, veselja, da imamo svojo državo, ki smo po njej hrepeneli stoletje in več. Tako pa bomo praznovali vsak po svoje, eni na jahtah, drugi na balkonu bloka, množica pa kot običajno: na dvojih ločenih proslavah.

"Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država, kdo takrat bo mašo bral, ko umrla bo država, kdo bo glavni govor imel, ko …"