Nekaj več informacij dobimo prek družbenih omrežij, ko nam politične stranke in kandidati sporočajo, katerih dogodkov se bodo udeležili. Nekateri kandidati in skupina evropskih zanesenjakov smo se zato udeležili razprave na temo 'Več Evrope – Več Slovenije', osrednjega 'ljudskega' dogodka ob 9. maju, dnevu Evrope.

Poslušalci smo bili deležni dveh uvodnih govorov predsednice vlade Alenke Bratušek in dosedanjega komisarja iz Slovenije Janeza Potočnika - oba ob priložnosti 10. obletnice članstva Slovenije v EU. Potem ko sta nanizala serijo uspehov, npr. svobodo potovanja, uvedbo evra, to, da smo iz evropskega proračuna dobili dvakrat več, kot vanj prispevali, sta se oba na rahlo dotaknila tudi prihodnjega EU-ja. Slovenija bo morala izoblikovati svojo vizijo prihodnjega EU-ja, ta stališča pa bo posredno v Bruslju zastopal tudi prihodnji slovenski komisar.

To bi teoretično lahko spet bil Janez Potočnik, vendar bi to bil njegov že tretji petletni mandat. Možnost za imenovanje – hipotetično – ima, saj bi ga lahko imenovala še ta vlada, ki sicer opravlja tekoče posle. Konec maja bodo stekli že prvi neformalni pogovori, ko se bodo v Bruslju, takoj po volitvah, sešli evropsko voditelji.

A se je Janez Potočnik odločil, da ne bo kandidiral na evropskih volitvah kot nosilec skupne liste liberalnih strank, in si s tem nakopal kar nekaj jeze slovenskih liberalcev. Prav tako to ne bi bilo povsem v skladu z njegovo izjavo, izrečeno na dogodku ob dnevu Evrope, da mora prihodnji EU rešiti 'vprašanje demokratičnega primanjkljaja' ali verodostojnosti evropske politike do evropskih državljanov. Razkorak med evropskim institucijami, ki jih poosebljajo tudi komisarji, pa npr. tudi poslanci Evropskega parlamenta, se namreč poglablja bolj, kot bi se lahko poglabljal prihodnji EU. A mu njegova popularnost doma daje kar nekaj zaleta.

A govor predsednice vlade ob 10. obletnici članstva Slovenije v EU-ju bi lahko interpretirali kot pozicioniranje Alenke Bratušek kot morebitne kandidatke za evropsko komisarko. Čeprav ji evropski parket sicer ni najbolj blizu, ima tiste potrebne politične izkušnje in senzibilnost, ki jih bodoči slovenski komisar potrebuje. Položaj komisarja je kljub drugačni dikciji v pogodbah EU-ja in interpretaciji puristov politični položaj, saj je Evropska komisija navsezadnje politična organizacija. Zadnji mandat Barrosove komisije je razgalil, kako močan je vpliv držav članic na komisijo.

Bruseljski viri dajejo Alenki Bratušek dobre možnosti, saj se bo prihodnji predsednik Evropske komisije – spet – spoprijel s pomanjkanjem kandidatk za komisarska mesta. Še več, kot dosedanja predsednica vlade ima Alenka Bratušek tudi politično legitimnost ali verodostojnost, saj je političarka, ki se je preizkusila na volitvah.

Tega (še) ni storil Igor Lukšič, ki si po nekaterih informacijah želi komisarsko mesto. Te govorice bi sicer lahko sprožili tisti, ki si za predsednika stranke menda želijo Dejana Židana, a to, da se je Lukšič sam imenoval za nosilca liste SD-ja za evropske volitve, nakazuje na določeno željo vstopa v evropsko politiko.

Tega si menda (spet) želi nekdanji premier Anton Rop, ki mu je komisarsko mesto pred petimi leti obljubil tedanji predsednik vlade Borut Pahor. Zaradi bojazni vstopa v Sloveniji še vedno izjemno popularnega Janeza Potočnika na slovensko politično prizorišče je bil Ropu v zameno ponujeno zgolj mesto v Evropski investicijski banki. Sicer izjemno marljiv posameznik ima Rop danes veliko več izkušenj z evropskega parketa kot njegov sicer formalni strankarski kolega Lukšič.

Do trenutka, ko bo Slovenija morala uradno imenovati svojega komisarskega kandidata, je sicer še nekaj časa, a preigravanje kart se bo začelo takoj po volitvah.

Delo prihodnjega slovenskega komisarja seveda ne bo lahko – za uspešno delovanje na evropski ravni v zaščito evropskih in tudi slovenskih interesov bo prihodnji slovenski komisar moral biti izjemno politično spreten. Za to pa bodoči komisar potrebuje troje: a) ekipo izjemnih svetovalcev, izkušenih na bruseljskem parketu, a hkrati z neizmerno politično senzibilnostjo do domačih političnih zadev, b) precizno definirano slovensko politiko do EU-ja, utemeljeno na podlagi jasnih prioritet, temelječih na podlagi strategije, kakšno evropsko Slovenijo želimo, in c) široko omrežje izkušenih strokovnjakov in uradnikov, tako Slovencev v evropskih institucijah kot slovenskih državnih uradnikov v Bruslju, ki ti stojijo v podporo pri uresničevanju jasno zastavljenih ciljev.

A te žal ni – namesto da bi na začetku krize, ki je sovpadala s koncem slovenskega predsedovanja EU-ja, okrepili evropske oddelke po ministrstvih, pripravili jasne strategije in si postavili ključne prioritete, smo zaradi kratkotrajnega političnega revanšizma slovensko EU-politiko spravili na kolena, izkušene ljudi odpustili, voditelje iz predsedovanja pa degradirali.

Zato danes nismo na nobenem evropskem vlaku – smo zgolj na železniški postaji, kjer mimo nas drvijo hitri evropski vlaki, nam pa se koncu uspe vkrcati zgolj na lokalni vlak, ker ne znamo poiskati voznega reda 'za ta hitr'ga'.

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.