Toda jaz raje prebiram (žal prezgodaj umrlega) Roberta Bolaña kot Paula Coelha - če si dovolim južnoameriško pisateljsko primerjavo, ki iz ozadja ponuja tudi povezavo z manchestersko dvojico. Na kateri videospot ali skladbo najprej pomislite, ko rečemo Chemical Brothers? Jaz na Out Of Control.

Če ste med tistimi, ki zdaj na spletu preverjate, o čem govori videozapis slednjega … vas bom prestregel – o revoluciji na ulici. Predmestje v Južni Ameriki. Ikonografija favel. Dekle in fant bežita pred v pancirke odeto in do zob oboroženo vojaško hunto. Anarhistično in hkrati romantično. Slog Roberta Bolaña - vse do hudega filmskega preobrata. Fantova molotovka, ki jo iz obupa vrže na vojake, prileti naravnost v naš televizijski zaslon kot reklama za nam najljubšo brezalkoholno pijačo. Idealen spoj alkemije, zahodnega kapitalizma in mainstream popkulture, ob kateri v naslednjem kadru uživajo vsi – preganjani in preganjalci. Četudi mi je čez čas videospot za skladbo Out Of Control postal njun najboljši, razlog za simpatije in dodatno poglabljanje vanj tiči tudi v pevskih gostih – Bernard Sumner (New Order) in Bobby Gillespie (Primal Scream).

Taktika, da se elektronska glasba približa širši, predvsem rockovski publiki s t. i. pevskim gostovanjem (featuring) uveljavljenih in kultnih rockovskih imen, ni iznajdba skupine The Chemical Brothers. Sem pa mnenja, da je v primerjavi z generacijskimi tekmeci big beat scene, kot so The Prodigy, Fatboy Slim, Propellerheads in Death In Vegas, skupina iz Manchestra največ pokazala. Ta del njihovega uspeha, ki je temeljil na združevanju dance- in rockglasbe, bodo čez čas uporabljali tudi tisti, ki prisegajo na čistost elektronskega zvoka in jim glasba Kemičnih bratov ni všeč. Njunega samostojnega avtorskega dela in predvsem njunih koncertnih nastopov, ki so povsem podobni klasičnem DJ-setu, le da Chemical Brothers sodita v skupino žanrskih izvajalcev, ki svoj program gradijo na lastnih skladbah in le vzorcu priložnostnih remiksov drugih avtorjev, nekateri ne priznavajo in niti ne uvrščajo na kakšne lestvice.

Priporočam jim, seveda popolnoma dobronamerno, da si ogledajo in poslušajo zadnje diskografsko delo skupine z naslovom Don't Think. Gre za posnetek lanskega nastopa skupine na japonskem festivalu Fujirock, ki je poleg svoje DVD/ CD izdaje doživel tudi filmsko turnejo po kinodvoranah. The Chemical Brothers v kinu!? V 600 kinodvoranah v 30 državah! Film Don't Think, ki je nastal pod režisersko taktirko Adama Smitha, ki je uporabljal 20 kamer za snemanje popolne koncertne … kemije, so že ob premieri pospremile enotne kritike – gre za enega najboljših glasbenih filmov vseh časov. Kolega iz Daily Telegrapha je celo primerjal z The Last Waltz, filmsko-glasbeno umetnino Martina Scorseseja iz leta 1978 in Stop Making Scenes, mojstrovino Jonathana Demma o skupini Talking Heads, ki je bila posneta prav tako v prejšnjem stoletju.

Čemu sta si to zaslužila The Chemical Brothers? Enostavno povedano, s kemijo svojih nastopov. Režiser Adam Smith je na krilih hipnotičnega kemičnega big beata, ki ga čarodeja iz Manchestra z današnjo visoko tehnologijo le dvigujeta na višjo zvočno platformo dojemanja njune glasbe, z olimpijskim številom razporejenih kamer skušal ujeti prav to. Kemijo glasbenega užitka. Ali če si posodim besede Toma Rowlandsa, mlajšega kemičnega brata – "Adam Smith je ujel čarovnijo koncertnega vzdušja. Čustva med publiko in nama so bila enaka. Biti prevzet in hipnotičen v glasbenem zanosu".

Temu lahko le dodam, da je zadnja diskografska izdaja Don't Think zagotovo vrhunec glasbene kariere The Chemical Brothers. Kariere, ki se je začela, ko sta Ed Simons in Tom Rowlands, dva študenta zgodovine, pozne večerne ure v univerzitetni knjižnici nadaljevala s svojim didžejevskim programom v danes, predvsem zaradi njiju, kultnih manchestrskih klubih Naked Under Leather in Heavenly Social. Ko sta si iz spoštovanja in simpatij do ameriških producentskih legend Dust Brothers nadela ime The Chemical Brothers. In seveda … ko sta drzno, pogumno in radikalno na svoji mešalni mizi združila kitarsko in elektronsko glasbo. Njuna prva diskografska izdaja, singel Song To The Siren, ki je izšel davnega leta 1992 v nakladi 500 izvodov, spada v antologijo žanrskega združevanja (crossover, op. n.) v popularni glasbi. Vse drugo je legenda. Legenda, ki bo, prisrčno upam, enkrat doživela tudi poglavje na naših tleh. Če sem natančnejši - nastop skupine The Chemical Brothers pri nas.

Miroslav Akrapović