Izhodišče se ponuja samo; slovenska revija je želela objaviti članek o ozadju, sorodstvu in navezah najbogatejših Slovencev, zakoncev Login. Na sodišču pa sta dosegla začasno prepoved objave, kar je pognalo v zrak javno mnenje, medijske strokovnjake in politične satelite.

Vsa velika zgodba bi bila le še ena izmed podalpskih poskočnic, če ne bi odprla univerzalne dileme, s katero se srečuje mnogo demokracij po vsem svetu. Kaj je javno, kdo so javne osebe, kakšna je njihova odgovornost in do kod lahko interes javnosti prodre v posameznikovo zasebnost.

Zakonodaja je pri vseh teh vprašanjih jasna – kot vedno je problem, da si tudi jasno zakonodajo v procesu tolmačimo različno. Sploh ker obravnavano področje ne pretirava s konkretnimi oziroma eksaktnimi pojmi. Tako na prvi pogled obrobna – če že ne bizarna – zgodba kljub vsemu prinaša nekaj točk za razmislek.

Najprej k članku oziroma medijskim izdelkom, ki kot surovino uporabljajo zakonca Login. Kot je zaznati iz konteksta, ki se je razkril ob prepovedanem članku, bi se vsa zgodba ukvarjala z družinskimi navezami, sorodniki, političnimi poskusi, lastniškimi preoblikovanji in podobnim. Morebiti se motimo, a članek naj bi namigoval, zakaj sta izumitelja govorečega mačka tako nemarno bogata in kako ni nujno, da sta nemarno bogata samo zaradi lastnega genialnega prebliska. In kako sta se pisala, preden sta priimek spremenila v Login.

Najprej se razumnemu zasmili novinar, ki je vso to reč moral pisati. Brskanje po kleteh povprečne slovenske žlahte je osamljen in duhamoren posel. V dvomilijonskem narodu smo bolj kot ne vsi v žlahti z vsemi … Če pa se pri kom DNK ne križa dovolj, so tu še prijateljske, šolske, športne ali prostočasne navezave in povezave. Brskanje po tem kontejnerju je pišočega nevredno delo in izjemno rad moraš imeti poklic, da se ti to ljubi. Povedano drugače: ker je prišel čas konjunkture, bo slovensko novinarstvo izgubilo pero ali dva.

Ampak kakor koli, članek je bil pripravljen, sodišče je objavo zadržalo. Na eni strani tehtnice svoboda tiska, na drugi pravica do zasebnosti.

Vsaj malo se zdi obramba svobode do zasebnosti v našem času svetohlinska. Živimo namreč v neverjetnih odstotkih, več kot sedemdeset menda, udeležbe na socialnih omrežjih. Odstotek tistih, ki v tej veliki voajerski ustanovi nismo prisotni, se manjša iz dneva v dan, medtem ko javno izpostavljanje dosega razmere epidemije. Večina prebivalcev te države, globalno je seveda enako, vsakodnevno namenja ure in ure dragocenega časa, da bi čim več ljudi izvedelo vse o njih. Se pravi: kdo so, kje so se rodili, kje so se šolali, s kom so v zvezi, kje so bili na dopustu, kdo so njihove mačke in psi, kaj so jedli, kaj jedo in kaj bodo jedli, koga poznajo in kdo pozna njih. Pa ne le to. Na platformah je mogoče izvedeti: kaj mislijo, kakšen je njihov intelektualni svet, koga berejo, koga ljubijo, koga sovražijo, koga volijo. Pa ne le to; na platformah je mogoče pogledati, kako so videti, kako so videti njihovi otroci, sorodniki, starši, domovanje, počitniška hiša in avto.

Če v postmoderni maniri citiramo klasika: "Tako gre to!"

Vsa ta kolobocija je bila nujno potrebna, da pojasnimo, kako je neki obrobni časopisni članek v državi, ki je prepredena z žlahto, delno koruptivna in obsedena s socialnimi omrežji, popolnoma brez veze. Kaj nam lahko pove članek, česar ne bi mogli izvedeti sami? Še več, v razmerah intenzivne voajerske kulture je celotno te sorte novinarstvo brez veze. To, čemur pravimo raziskovalno novinarstvo, je povzetek dejstev, ki jih je mogoče najti na spletu. To, čemur pravimo rumeno novinarstvo, so dejstva brez povzetka, ki jih je mogoče najti na internetu.

Namesto konca: kakor koli se medij, ki vsaj delno podlega profesionalnim, uredniškim kriterijem že trudi poseči v zasebnost posameznika, ne bo nikoli zmogel kršiti zasebnosti v takem obsegu, kot jo posameznik krši sam. Prostovoljno.

In prav v tem se vidi bizarnost sodne prepovedi objave članka o zakoncih Login. Kajti če parafraziramo nesmrtnega Kortezija: "Nič ni v članku, kar ni bilo prej na internetu …" Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.