Pa vseeno, pustimo to predalčkanje ob strani. Kar mi je ostalo v spominu od tistega gostovanja, je to, da smo po končanem branju in kopici pametnih besed nadaljevali druženje s srbskimi kolegi v enem izmed mnogih beograjskih klubov. Pogovor je, jasno, postajal vedno bolj sproščen, pa smo se kmalu oddaljili od začetne visoke teme in se spustili na bolj »tuzemeljske« zadeve. Govorilo se je o nekdanji skupni glasbi, o športnih klubih, ki propadajo, pa o filmu, njihovem in našem in še in še, ko je do nas pristopil neki gromozanski dečko in nič kaj prijazno povprašal, ali imamo mi Slovenci sploh kakšno svojo kletvico. »Jasno, da imamo,« je rekel kolega Šarotar. »Tristo kosmatih!« Tip se je povsem zmedel. Gledal je sem in tja, pa v vse nas in se nikakor ni mogel sprijazniti s temi »kosmatimi«. Kaj da je kosmato, je bentil in kaj naj bi to sploh pomenilo, pa se je Šarotar sklonil malce bližje k njemu in mu zabrusil, da bi dečko končno razumel: »Tristo kosmatih, p… ti materina!« Razumel je in nam dal mir.

Kletvice so nekaj, kar naj se ne bi govorilo v javnosti, so pa izraz počutja. Bolj malo jih je zaslediti v kakšni literaturi ali na filmu, ker naj bi takšna »umazana« beseda dala delu pečat neresnosti in opolzkosti. Licemerjev je preveč … Že naši prevajalci se gredo radi moralno policijo in cenzurirajo avtorje. Ko, denimo, Bukowski v svojem delu zapiše, da je žensko pof…, se v prevodu bere, da je spal z njo. Slovenski avtorji radi zapišejo/mo, da naj gre nekdo v tri krasne namesto v tri p. m., kar je vsaj po mojem mnenju dobra in posrečena metafora. Tudi moja mati je v jezi večkrat rada rekla »Je bela cesta«, pa »Pismo«, pa »Krščen Matiček« in »Krščen duš«, ob kateri besedni zvezi sem vedno mislil, da govori o meni, ker so me doma klicali Duš. Jasno je, da ima vsak narod svoje kletvice. Na prostoru jugovzhodne Evrope radi pošiljamo ljudi v ženska in moška spolovila in se spolno spravljamo na njih, čeprav nas za vse boli spolni organ, Italijani, recimo, pošiljajo svoje bližnje in daljne v zadnjo plat, iz ust Afroameričanov je še največkrat slišati, da naj se j… ljubimci lastne mame (F… You, MF). Od srca sem se nasmejal, ko sem v neki češki zabitini naletel na dva Čeha, ki sta se pričkala. Spor je bil, kot je bilo videti, na vrhuncu, ona dva pa sta prepevala drug drugemu, kot to počnejo Čehi. Mamičkuuuu ti …, se je jezil prvi, drugi pa mu ni ostal dolžan in mu je zapel nazaj: Ser na toooo, konjuuuu … Ne vem, o čem govorijo kletvice kakšnih Nemcev, Špancev, pa Francozov, ker sem premalo podkovan o njihovem jeziku (Če kdo od bralcev ve, naj mi prosim pusti notico spodaj, pod rubriko »Komentarji«. Bom zelo vesel.).

Enkrat prejšnji teden me je pot zanesla v center mesta, in ko sem hitel po Beethovnovi, sem videl, da tam nasproti starega parlamenta stoji velik kamion Snage. Kmalu sem videl tudi to, da v njegov keson mečejo neke zelo »fensi« stole. Take, iz masivnega, pravega lesa, tapecirane, s srebrnimi neti na sedalu … Pravo stilno pohištvo. Povprašal sem, kaj se dogaja, pa so mi odgovorili, da so to stoli iz starega parlamenta, da jih ne potrebujejo več, in sem takoj zastrigel z ušesi, češ, poglej, kakšni dobri stoli, in sem vprašal, če jih že mečejo proč, če lahko enega ali dva vzamem, da bi jih imel doma, ker so bili dobro ohranjeni in sploh ne preveč stari, in seveda temu primerno tudi dragi. So mi rekli, da gredo stoli v reciklažo, da mi ga ne smejo dati niti enega. Sranje, sem pomislil. Pa takšni dobri stoli … Lahko bi jih komu podarili ali pa po simbolični ceni prodali in denar, konec koncev, namenili za tiste otroke, ki nimajo za malico v šoli. Koliko malic bi se dalo kupiti za ta denar!

Povsem odveč je pripomniti, da takrat sam pri sebi nisem rekel: »Tristo kosmatih!« pač pa: »Ma j… se vi in vaše varčevanje v tri p.m. da se j…, k… prekleti!«