Precejšnje število vodstva, članstva ali volivcev desnih strank se nagiba ali celo deklarira za verne, za kristjane. Zagotovo so tudi na desnici ateisti ali agnostiki, toda najbrž ne prevladujejo. In kje je torej protislovje?

Krščanstvo je veroizpoved, ki uči enakost, sočutje, ljubezen, usmiljenje, pravičnost, solidarnost. Prve krščanske skupnosti so bile radikalno komunistične, kar je dandanes praktično nemogoče. Toda dobro za vse, kar je osnova Kristusovega nauka, ni ravno vrlina desnice. Prej se za to zavzemajo levi ateisti. Desnica skrbi predvsem za blaginjo nekaterih, odločanje za privatizacijo na različnih družbenih segmentih je pomemben element njihovih programov, in tu vlada denar, ki pa ne smrdi tudi levim. Ne občestvo ali občost, kar je vsebovano v imenu katolicizem, marveč jaz in mi ali naši zaradi takih ali drugačnih reči, drugi pa naj poskrbijo kot vejo in znajo, le da nam ne škodijo. Da ne omenjam, kako nekateri z desnice lažejo, kar je greh. Toda če laže ateist, kar je tudi praksa, ga ni strah, da bo pogubljen, ker zanj Boga ni.

Toda ali kdaj kak verni desničar pomisli, da če laže in se ne trudi za blaginjo vseh, marveč za svoj egoistični interes, kako bo to branil pred Vsemogočnim. Najbrž si misli, Bog je neskončno usmiljen in mi bo to odpustil. Toda ključ od nebeškega kraljestva ni samo vera, da Bog je in me bo v vsakem primeru odrešil, marveč dobrodelnost in govoriti resnico, ker lahko laž povzroča bolečino ali celo ubija.