Prav dan iz tega pisanja se je začel že kak teden prej s peticijo Ženskega lobija Slovenije Recimo NE plačljivi kontracepciji. Odziv sodelavk in prostovoljk Društva SOS telefon na predlog Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o uvrstitvi hormonske kontracepcije med t. i. terapevtske skupine zdravil je bila buren. Pri Društvu SOS telefon se pravzaprav nismo ukvarjale z od 1 do 5 evrov doplačila za škatlico kontracepcijskih tabletk. Bolj smo se ukvarjale z lastnim intimnim občutkom, da želi spet nekdo odločati o naših telesih. Za lažmi in prelaganjem krivde za spolnost in zanositev izključno na ženske, ki jih v svoji reklami širi proizvajalec kondomov, smo bile ponovno soočene še z argumentom varčevanja na račun naših pravic in s prelaganjem odgovornosti za tak ukrep na nekoga drugega (proizvajalce zdravil). Na začetku nismo razmišljale o organizaciji protesta, saj smo bile prepričane, da preprosto nimamo možnosti za njegovo organizacijo. Pa nas je naš sodelavec Goran Forbici iz CNVOS okaral s preprosto izjavo: »Ja, najlažje je iz fotelja podpisovati peticijo!« Od tega trenutka naprej sem kot vodja Društva SOS telefon s polno podporo Ženskega lobija Slovenije in Društva za nenasilno komunikacijo lahko le še usmerjala dejavnosti za pripravo protesta. Da se bomo uprle vsakršnemu uničenju modrih žensk z danes simboličnim sežiganjem na grmadah, rojevanju mladoletnic, ogrožanju zdravja nosečnic, povečanju števila splavov, je bilo treba povedati jasno v samem centru Ljubljane. Podpora, ki smo jo doživele tudi pri mimoidočih, je bila navdihujoča. Prav tako objave medijev. Lažje smo zato čez ramo vrgle klic nekega gospoda, ki nam je povedal, da je naše društvo sramota za to državo, ker bi si tudi on želel brezplačna zdravila za pritisk. Hm ...

Dan se je nadaljeval z vsebinskim in finančnim nadzorom enega od največjih in najpomembnejših sofinancerjev naših programov. Tovrstni nadzori so ne glede na korektnost nadzornic in nadzornikov vedno posebne vrste stres. V zadnjih letih so postali pogostejši in zahtevnejši. Sofinancerje upravičeno natančno zanima, kako porabljamo njihova sredstva, še bolj pa to, kako zadostimo potrebam uporabnic in uporabnikov. Njihove potrebe in težave se iz leta v leto ne le povečujejo, ampak postajajo tudi kompleksnejše. Vedno težje krmarijo med vsemi institucijami, njihovimi pravili in zahtevami. Potrebe po zagovorništvu in usmerjanju strokovnih delavk so zato velike. To pa za seboj povleče prilagajanje naših storitev in programov ter seveda prepričevanje sofinancerjev, da je to nujno. Po našem prepričanju je namreč eden od temeljnih meril za kakovostno nevladno organizacijo njeno izhodišče, da pri oblikovanju svojih programov izhaja iz potreb uporabnic in uporabnikov.

Dan se je končal s sejo komisije državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki je obravnavala predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Najintenzivnejša javna debata je potekala o prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Nevladne organizacije, ki delujemo na področju preprečevanja nasilja, smo poleg laži in prelaganja odgovornosti vajene tudi deplasiranih in nerazumskih javnih debat s prav takšnimi argumenti. Nisem prepričana, da je bila tokratna javna debata zmagovalka neobstoječega tekmovanja – mogoče bi to lahko bila tista o Družinskem zakoniku, ki je padel na referendumu. Vsekakor je pokazala na hudo zakoreninjenost in sprejemljivost uporabe nasilja proti najšibkejšim v naši družbi. Pokazala je na temeljno nerazumevanje dejstva, da pri vzgoji otrok v civiliziranih družbah preprosto ni prostora za nasilje.

Po seji komisije bi bilo prav dobro, če bi zmogla obdelati še mesečno bilanco društva. Pa mi ni uspelo – le pripravila sem jo za naslednji dan ...

^{Špela Veselič je vodja programov pri Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja}

^{Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.}