Ne le da se človeku zdi, da se je tukaj čas ustavil - dejansko se tudi je. V petek in soboto se je v medijih veliko govorilo le o razmerah v Postojni in Pivki, o Cerknici, Logatcu, Blokah in Loški dolini skorajda ni bilo poročil. Sama sem imela gromozansko srečo, da sem se na domači Rakek vrnila šele v ponedeljek, do takrat pa sem le poslušala poročila pretresenih staršev o tem, kakšno je stanje. Nato so v nedeljo odpovedali tudi prenosni telefoni, stacionarno omrežje je vsaj za silo še delovalo.

"Nimamo elektrike že od petka zvečer. V soboto je spet prišla, tudi električarji so že slavili zmago nad naravo. Nato se je šele začelo zares, veje so pokale kot po tekočem traku, kar bobnelo je iz gozda. Od takrat smo v temi. K sreči še deluje stara peč na drva, ki si jih izposojamo pri sosedu, da sva vsaj na toplem, ceste so zaradi podrtega drevja neprevozne, vse je zaledenelo. Kave si ne moreva več skuhati, tudi gostilne vse naokoli so zaprte. V Cerknici je bila odprta ena sama, a v njej so bile na pultu postavljene štiri sveče, izza katerih je bilo v medli svetlobi videti natakarja - vsaj pijačo so stregli, če že hrane ne. Porabljava zaloge iz hladilnika, saj se bo hrana tako ali tako kmalu pokvarila. Ali bosta šola in vrtec v ponedeljek odprta? Ne vem. Ničesar ne vemo. Sva v temi." Tako sta mi razlagala, jaz pa sem ju poslušala, a si niti v sanjah, sedeč na toplem in udobnem, nisem mogla predstavljati, o čem govorita. Kako ni elektrike? Kako ni tople vode? Pa telefoni ne delajo? Banke so zaprte, trgovine, vsi uradi, v zdravstvenem domu dela ob svečah le urgenca?

Ko sem nato sama prišla na Rakek, sem videla to grozo. Grozo. Vsaka, res vsaka cestna tabla je zamrznjena, razen avtoceste so prevozne le redke regionalne ceste, ob katerih so kupi podrtega drevja. Ograje so zaledenele, s streh visijo ledene sveče, kupi snega so trdi kot skale. Drevesa pa ... ledeni oklep je verjetno res še najboljši opis. Povsem prekrita s centimeter ali dva debelim ledom stojijo kot steklene umetnine. Če ne bi bilo vse skupaj grozljivo, bi lahko bilo še celo čudovito. Moč matere narave. Ledena pravljica? Niti ne. Sibirija? Še manj. Pogled daje vtis, da je zunaj vsaj -20 stopinj pod ničlo, termometer kaže, da sta le -2. A na Notranjskem je čas zamrznil takrat, v petek, ko je dež na tleh začel zamrzovati in nastal je žled.

Še zdaj kar naprej mislim na to, kako je le pol ure v katero koli smer, proti Ljubljani ali proti Kopru, popolnoma običajno življenje. V ponedeljek ob pol dveh popoldne smo v Ljubljani še jedli v restavraciji, za sosednjo mizo so se študentje pogovarjali o bližajočem izpitu, drugi o tem, ali so že vplačali listek za loto. Ob dveh se je na Rakeku (in drugod na Notranjskem) vse vrtelo le okoli ene stvari - elektrike. Vsak se znajde, kakor ve in zna, zgodb je veliko, čeprav se ljudje zaradi poledice zadržujejo predvsem notri. Edina sreča je, da so vsaj glavne ceste prevozne, tako da čez dan hitijo po opravkih, ki jih vsaj večina še nikoli v življenju ni imela na seznamu, zbirajo informacije in se pripravljajo na noč. Po dveh dneh že natančno vem - ob petih popoldne se zmrači, a če odgrneš zavese, se do pol šestih še da hoditi po hiši brez luči. Nato zagorijo sveče. Ste že kdaj doživeli popolno temo? Brez javne razsvetljave, avtomobilskih luči, gibajočih se televizijskih podob, prižgane luči v vsaki sobi? TEMA. Ko povsem avtomatizirano pritisneš na stikalo, ko greš na stranišče ali kamor koli drugam. Ko si zobe splakneš s toplo vodo. Ko telefon napolniš, ko se baterija izprazni. Ko nastane droben družinski spor o tem, ali bo temperatura v stanovanju 22 ali 23 stopinj. Ko "visiš" na stacionarnem telefonu in internetu v neskončnost. In - ko si za besedo "agregat" samo kdaj bežno slišal, niti sanja pa se ti ne, kako je to čudo videti in zakaj bi ga imeli doma. Tako je bilo prej.

Zdaj je drugače. Lokalni trgovec vsakodnevno povzroča gnečo na cesti, ker je na hitro zamenjal posel in vse dneve in noči iz Italije vozi agregate. Prodaja jih kar na parkirišču pred trgovino, saj zaradi električnega mrka ne more dvigniti kovinske ograje. Domačini stojijo pred trgovino, on jih zapisuje na seznam in dela rezervacije. "Agregat za pet kilovatov? Pridite ob osmih zjutraj, dva dobimo," pove v nedeljo ob sedmih zvečer. In potem doma spet razprava - katere naprave na agregat sploh priklopiti? Bomo to znali sami? Bi lahko na agregat priključili peč? Ali bo z njegovo pomočjo zasvetila vsaj ena luč? Poslušam te pogovore, ki se vlečejo od osmih zjutraj do devetih zvečer, ko gremo običajno kar vsi spat, in večkrat pomislim, da smo se znašli kot v seriji Pod kupolo, ki jo vrtijo na eni izmed komercialnih televizij.

Zdaj imamo doma ogreto eno nadstropje - v drugem je okoli 17 stopinj -, v katerem nas spi sedem. Plinski štedilnik nam je omogočil kuhanje, smo v delu Rakeka, kjer se je vsaj delno vrnila elektrika. Srečneži. Osnovna šola in vrtec bosta očitno do petka zaprta, vsi smo doma. SMS-sporočila delujejo še najbolje, hvala bogu tudi za pametne telefone in 3G-omrežje. Bencinska črpalka v Cerknici je oživela, menda so znova odprli tudi trgovino in zdravstveni dom. A znova sta napovedana sneženje in dež. Če kaj drži, drži pregovor, da se človek vsega navadi. Da, navadiš se, da skoraj "hodimo" drug po drugem, da jemo premišljeno in da je tvoj prostor zelo omejen. A kako naj se sosed navadi, da ima v hiši 13 stopinj?

Človeka pa v takih okoliščinah začenja žreti še nekaj - negotovost. Nimamo nikakršnih informacij, od jutra do večera je vse eno samo ugibanje, drobci pogovorov s sosedi in znanci o tem, kaj nas še čaka in kdaj bi utegnilo iti na bolje. Konec tedna so o tem, da bo šola zaprta, obveščali gasilci z megafonom. Od takrat novic ni. In to je tisto, kar postaja vse težje. Številni so brez elektrike in informacij že vse od petka, človek ne ve, kam bi se sploh obrnil in kdo mu lahko pomaga. Če kdo. Če bi že starši lahko hodili v službo, nimajo kam dati otrok. Kdaj bodo šole nadomeščale te dni? Med zimskimi počitnicami? Bo na osebni račun kot vsakega petega v mesecu prišla plača? Je vredno dati 500 evrov za nakup agregata, če lahko nanj priključimo le zamrzovalno skrinjo? Kje so trgovine in banke odprte? To je naš vsakdan.

In vse to v krajih, v katerih živim že 32 let in za katere sem vedno govorila, da so res srečni, saj jih ni prizadela še nobena naravna nesreča. Živimo na hribu, zato poplav nimamo. Plaz se ne more utrgati, smo na potresno varnem območju, toča vedno klesti drugje. Zdaj vem, da nismo neranljivi. Le ena beseda: žled.