Ko je Jolanda Čeplak, ena najuspešnejših slovenskih atletinj vseh časov, leta 2007 padla na dopinškem testu, velik del javnosti izsledkom ni mogel verjeti. Menili so, da gre za zaroto ali enostavno napako. Poslušalci Vala 202 so jo v zadnjem julijskem glasovanju tistega leta v znak podpore celo izbrali za ime tedna.

Evropska prvakinja, svetovna dvoranska rekorderka, dobitnica olimpijske medalje, slovenska športnica. Ne, ona gotovo ni goljufala. Zakaj? Ker je "naša"! Identifikacija z uspešnimi (športniki) je tista, ki nas skuša prepričati, da neprijetna resnica ne obstaja. Da je napačna. Ker ta resnica na simbolni ravni pomeni tudi naš neuspeh. Seveda to ne velja le za Jolando Čeplak. Pred njo je bilo v Sloveniji že veliko dopinških primerov, a nikoli ni bil vpleten športnik največjega formata, ki osvaja medalje tudi na največjem odru - olimpijskih igrah.

Pred nekaj meseci je svoj epilog dobil morda največji dopinški škandal v zgodovini športa. Govorim seveda o Lanceu Armstrongu, ki je ostal brez sedmih zmag na Dirki po Franciji, brez zasluženega denarja in sponzorjev. Njegov primer je bil tako poseben, ker na njegovi strani niso stali le navijači po "nacionalnem ključu", ampak je s svojo življenjsko zgodbo, v kateri je premagal raka, prepričal pravo armado občudovalcev. Le kdo ni želel podpirati zgodbe o upanju, ki premika vse meje. Vsi smo bili tako slepi, da smo (pod)zavestno spregledali dejstva. In eno od teh je bilo, da je na dopinški kontroli padel že leta 1999. A se je izmazal zaradi lukenj v sistemu.

Še bolj nenavaden dogodek pa se je zgodil pred nekaj tedni, ko smo na naših straneh objavili intervju s Saro Isaković. Javnost je bila zgrožena, ker je novinar Tomaž Okorn uspešno plavalko večkrat vprašal, čemu je dala prednost študiju in ali je to imelo negativen vpliv pri lovu na njeno drugo olimpijsko medaljo. Pogovor je rodil ogromno žaljivih (anonimnih) komentarjev, ki so zahtevali najmanj, da si novinar poišče novo službo. Žaljiv naj bi bil do dobitnice srebrne olimpijske medalje.

Res? Sam mislim, da je želel izvedeti odgovor na vprašanje, ki je v obdobju zadnje olimpijade daleč najbolj zanimivo v slovenskem plavanju. Še zgovornejši pa so bili odzivi iz plavalnega tabora. Srebrna Sara je po medijskem linču dejala, da vprašanja ni razumela "kot provokativna, ampak konkretna." Podobnega mnenja je bila tudi njena sostanovalka z večjih tekmovanj Tjaša Vozel.

A največja ironija se skriva v tem, da sta omenjena športnica in novinar v resnici prijatelja. In na tem mestu se skriva največja odlika intervjuja. Novinar je znal profesionalno preseči poznanstvo in ni sadil vljudnostnih rožic in komplimentov, ampak zastavil zanimiva in pomembna vprašanja. Tudi tisto, ki prej ni imelo odgovora. Tako objektivnost še kako pogrešam v slovenskem novinarstvu, pa ne samo športnem. Predstavljate si novinarja, ki se odkrito nagiba na določeno politično stran. Zdaj pa si predstavljajte, kako objektivno obravnava (domnevne) napake politika iz iste politične opredelitve. Mokre sanje vseh, ki hlepimo po žlahtnem novinarstvu.

Vsi smo krvavi pod kožo, vsi delamo napake in sprejemamo odločitve, ki morda niso vsem razumljive. Če gre za javne osebnosti, je dolžnost novinarjev, da ugriznejo v to jabolko in vprašanjem pridejo do dna. Odločitev Sare Isaković, da prednost posveti študiju, seveda ni napaka, ampak dejanje, ki prinaša svojevrstno sporočilo. Sara Isaković je namreč še ena v vrsti tistih, ki so kariero vrhunskega športnika znali združiti s študijem. Morda v medijih prevečkrat slišimo krike tistih, ki zaradi uspehov v tekmovalnih arenah zahtevajo dosmrtne rente, premalo pa poznamo primere tistih, ki so se med športno kariero uspešno zakopali med knjige in končali (tudi) podiplomsko izobraževanje. In teh v resnici ni malo.