Sicer prvovrsten superjunaški spektakel Stotnik Amerika: Državljanska vojna (Captain America: Civil War, 2016) bratov Anthonyja in Joeja Russo se začne s pomembno moralno in geopolitično dilemo, ampak se je hitro bolj ali manj znebi, da bi se osredotočil na akcijo in melodramo. Lahko pa se le sprašujem, ali se filmarji sploh zavedajo, kako vpadljive so paralele med Stotnikom Ameriko in njegovimi superpajdaši Maščevalci z vojaškimi pustolovščinami ZDA.

Nadzor z neba (Eye in the Sky, 2016) Gavina Hooda je pa ena tistih klasičnih liberalnih dram, v katerih vsak lik dobi možnost predstaviti svoje stališče. To je nov tip vojnega filma v skladu s sodobnim bojevanjem. Gre za bojevanje z brezpilotnimi letali ali »droni«; bojevanje od daleč, v katerem se napadalec ne izpostavlja nevarnosti. Težko je narediti junaka iz človeka, ki pritisne na gumb v Nevadi, da bi ubil nekoga v Keniji.

Zdi se mi, da je vsaj eden od namenov filma humanizirati sodobne bojevnike na dolge razdalje in nanje ne gledati le kot na ljudi,, ki od daleč dvignejo hišo v zrak, potem pa gredo mirno domov večerjati z družinami. Zahteva od gledalca, da verjame, da je izstreliti ali ne izstreliti veliko in mučno moralno vprašanje, ne le avtomatsko pritiskanje na gumb.

Hoodu in scenaristu Guyu Hibbertu uspe iz te nehvaležne snovi narediti dramo o morali in vesti, ki je morda shematična in očitna, ampak je tudi kompaktna in hitro tempirana. In ni črno-bela: v ključnem trenutku se celo pripadniki džihadistične milice, ki tepejo ženske, ki niso prekrile svojih zapestij, izkažejo kot človeški.

Bojevniki na dolge razdalje
V Nadzoru z neba neupogljiva Helen Mirren igra polkovnico Powell, ki prek brezpilotnega letala ali drona iz oporišča v jugovzhodni Angliji nadzoruje ugrabitev teroristov v Keniji. Skupni ameriško-britanski operaciji proti teroristični skupin Al Šabab v Nairobiju sledijo prek televizijskih monitorjev člani britanske vlade v pisarni generala Bensona (pokojni Alan Rickman v svojem zadnjem nastopu pred kamero). Ko se naloga zaradi novih okoliščin spremeni iz ugrabitve v umor z raketo, se začne moralna debata, ki se zaostri, ko pride mala Alija (Aisha Takow) prodajat lepinje tik ob hiši, ki jo hoče polkovnica Powell razstreliti z raketo.

Politiki se poskušajo izogniti odgovornosti, da bi odobrili izstrelitev rakete, ki bo zagotovo ubila deklico, čeprav se v hiši pripravlja samomorilski napad, ki bo ubil najmanj osemdeset ljudi. Vprašanje ni le moralno, ampak tudi politično (»Če Al Šabab ubije osemdeset ljudi, mi zmagamo v propagandni vojni; če mi ubijemo enega otroka, oni zmagajo.«). Američani nimajo potrpežljivosti za vse to premišljevanje in težijo, da naj Britanci že enkrat izstrelijo raketo. Sledijo nujni mednarodni pogovori. Britanski zunanji minister se pogovarja s straniščne školjke v Maleziji (posledica zastrupitve z rakci), ameriški državni sekretar, jezen, ker so mu prekinili rundo namiznega tenisa v Pekingu, jamči, da nima nič proti, če je ena izmed tarč ameriški državljan. V Strasbourgu se britanski predsednik vlade izogiba odločitvi. V Nevadi mladi ameriški poročnik, ki mora izstreliti raketo, išče način, da bi to čim dlje odložil. Deklica pa nič hudega sluteča prodaja svoje lepinje v očesu mednarodnega viharja.

Najučinkovitejši prizor je prvi, v katerem se deklica Alija igra s hulahupom, ki ji ga je naredil oče. Kamera se oddalji od dekleta, ki se igra na dvorišču, da bi nam pokazala sosesko v predmestju Nairobija v Keniji. Mimo hiše gre poltovornjak z oboroženimi člani lokalne milice. Naenkrat sledimo poltovornjaku skozi vizir brezpilotnega letala. Vsakdanji in nenevaren prizor se v nekaj trenutkih spremeni v morebitno bojišče.

Največja generacija
Stotnik Amerika: Državljanska vojna si odgrizne še večji zalogaj. Film bi lahko bil prav tako tretji del franšize Maščevalcev kot Stotnika Amerike. Tu so Stotnik, Iron Man, Črna vdova in cel šop drugih superherojev med njimi najboljša upodobitev Spider-Mana do zdaj. Tokrat Maščevalci plačajo ceno za vse uničenje, ki so ga pustili za sabo v prejšnjih filmih. Zaradi ogromne kolateralne škode, ki jo junaki povzročijo, ko se bojujejo proti zlu in s tem ustvarjajo nove sovražnike, vključno z rušenjem celotne (fiktivne) vzhodnoevropske države, vlade sveta želijo, da so superjunaki pod nadzorom Organizacije združenih narodov. Iron Man (Robert Downey, mlajši v vrhunski formi) je za, Stotnik Amerika proti (»Morda nismo popolni,« pove, »ampak najvarnejše roke so še vedno naše.«) Junaki se razdelijo na dva tabora in boj – državljanska vojna iz naslova – se začne.

V nasprotju s skupno pustolovščino Batmana in Supermana, v kateri se gledalec počuti, kot da je izgubljen v digitalnem močvirju, je akcija v novem Stotniku Amerika jasno koreografirana in zabavna. Veliki boj na letališču med dvema skupinama je domiseln in duhovit.

Film, ki je posnet po domnevno veliko bolj političnem stripu, ves čas namiguje, da so Maščevalci metafora za samo Ameriko in ameriško navado, da sesuva države, da bi jih rešila. Po navadi v akcijskih filmih množično uničenje nima ne fizičnih ne moralnih posledic. Tukaj so posledice postavljene v središče, kar je pohvalno. Ampak film ne ve, kako naj reši svoje dileme. Maščevalci, ki povzročajo uničenje po vsem svetu, ga v tem filmu povzročajo kar naprej. Ni mogoče posneti takšnega spektakla brez tega.

Tisto, kar je najmikavnejše pri Stevu Rogersu, bolj znanem kot Stotnik Amerika, je pa sam lik. Tako v stripih kot v filmski franšizi je on dislociran človek. Bil je zamrznjen med drugo svetovno vojno in zbudil se je v današnjem navidezno bolj kompliciranem svetu. V osebi igralca Chrisa Evansa je stotnik fant iz Brooklyna iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, z vso načelnostjo in poštenostjo, ki naj bi jo takrat Amerika imela. Pripada tako imenovani največji generaciji, tisti, ki se je bojevala v drugi svetovni vojni in je po vojni gradila nov svet. Če je vse zares tako enostavno, je manj pomembno, kot je ideja boljših, enostavnejših časov in zadnje »dobre vojne«, v kateri ne le da je Amerika zmagala, ampak je bila tudi nedvomno na pravi strani. To je kot mit o Titu in Jugoslaviji, ki se je razvil po njenem uničenju. Verodostojnost je manj pomembna kot zlato obdobje, s katerim vedno znova primerjamo čas, v katerem živimo.