Jasno je bilo, da bodo ZDA visoko premagale kogar koli, ki se bo uvrstil na zadnjo tekmo prvenstva. Občutek je bil pravi, po pogumnih uvodnih minutah Srbije je sledilo nekaj, kar bi še najbolje opisali s tekmo All Stars. Američani so v prvem polčasu metali trojke, kot da bi imeli v žogah GPS-naprave s ciljem v mrežici, po vrnitvi iz slačilnic pa je bilo za obe ekipi dovolj časa in prostora za vložke, ki običajno bolj sodijo na revijalne tekme, ne pa finale svetovnih prvenstev.

Ob spoznanju, da se razlika v kakovosti med ZDA in preostalim svetom spet veča, je morda še najzanimivejše vprašanje, koliko povsem različnih reprezentanc bi lahko sestavil Mike Krzyzewski, pa bi njegovi varovanci še osvojili zlato. Eno, dve, morda tri? Ameriški bazen je pač tako širok, da se lahko tudi B-reprezentanca sprehodi do naslova svetovnega prvaka.

Na drugi strani si klubski trenerji zaradi omejitve števila igralcev seveda ne morejo privoščiti, da bi menja(va)li zmagovalnega konja. Prav ta konec tedna smo v nogometu videli potrditev tega pravila. Ob koncu prestopnega roka nisem mogel razumeti, kako lahkotno se je madridski Real odpovedal Angelu di Marii in Xabiju Alonsu. Evropski klubski prvaki so brez njiju novo sezono začeli zelo mlačno.

Nazaj k svetovnemu prvenstvu. Slovenski selektor Jure Zdovc je imel na voljo zelo limitirano ekipo. Zunanja linija z zanesljivima bratoma Dragić in preudarnim Domnom Lorbkom je prav gotovo predstavljala hrbtenico ekipe. Manjkalo je pač tisto, kar Sloveniji manjka vse od Poljske 2009 naprej - (povsem zdrav) igralec, ki se lahko pod obročem enakovredno bori z vsemi hrusti na nasprotni strani, hkrati pa je dovolj spreten, da žoge pridno meče skozi obroč. Na tem mestu Alenu Omiću ne gre prav ničesar očitati. Kot novinec na velikih tekmovanjih je svojo priložnost in minute solidno izkoristil.

Nov četrtfinale je realen domet trenutne kakovosti slovenske košarke. Slovenija je premagala vse - na papirju - slabše reprezentance, proti boljšima je izgubila. Če je v svoji zgodovini skoraj vsak velik turnir kot po pravilu zapustila z občutkom, da bi lahko dosegla več, kot v resnici je, to velja tudi tokrat. A letos ne zaradi igralskih sposobnosti, ampak zaradi taktiziranja. Saj veste, kaj bi lahko prinesel poraz z Angolo ...