Slovenski strokovnjak je predramil in na noge dvignil obmorsko mesto, ki po dolgem času spet žanje uspehe: hrvaški pokal in superpokal sta materialna dokaza, svoje pa sta dodala plezanje po prvenstveni lestvici (tretje mesto v sezoni 2012/2013 in še stopnička višje naslednjo sezono) ter preboj v Evropsko ligo.

Prav simpatično je gledati, brati in poslušati številne reportaže z Reke, ki prenašajo transparente "Rijeka za Keka, Kek za predsednika ..." Pravljica se očitno nadaljuje tudi v novi sezoni, kjer Rijeka niza same zmage. Beli so od konca lanske sezone nanizali že težko predstavljivih 19 zmag (7 v prvenstvu, 4 v Evropski ligi, 2 v pokalu, 1 v superpokalu in 5 prijateljskih tekem).

Nič na tem svetu ni večno, vse se enkrat konča, konec pogosto pride hitreje od pričakovanj. Vprašajte le športne trenerje, ki svoje delovanje praviloma končajo pred iztekom pogodbe. Trenerji so običajno prvi obraz kluba, zato so deležni pretiranih odzivov, ob uspehih jih nosijo po rokah, ob neuspehih so deležni številnih kritik. Tega se dobro zaveda tudi Kek, ki je po koncu lanske sezone iskrivo dejal: "Danes te slavijo kot polboga, ko bom pa trikrat izgubil, jih bom hitro dobil okoli ušes."

A četudi bi Rijeka izgubila tri tekme zapored, Kek ne bi dobil okoli ušes. No, vsaj tako se zdi v tem trenutku. Uspeh običajno predstavlja glavni generator hvaljenja. A to ni dovolj za tako široko sprejetost v svojem okolju. Dokaz leži le nekaj kilometrov severovzhodno. Zagrebški Dinamo je osvojil že deveti naslov državnega prvaka zapored, a tam niti slučajno ni tako rožnato, kot je ob morju.

V hrvaški prestolnici kamen spotike predstavlja jezikavi Zdravko Mamić, ki je po finalu hrvaškega pokala opisal uspeh Kekove Rijeke: "To je prava pravljica. Rijeka gradi, nikjer ni v sporih. Spoštuje druge, a hkrati si želi biti najboljša, to pa ji daje rezultate." Rijeka se v tem trenutku prav gotovo ponaša s spoštovanjem in vzornimi odnosi na relaciji igralci - vodstvo kluba - navijači, kar ji daje temelj za uspeh. Kek v vsakem intervjuju poudari predsednika Damirja Miškovića, ki ga je prepričal s svojo filozofijo in vizijo. Mišković je v klub prišel februarja 2012, skupaj s fundacijo Social Sports, za katero stoji podjetnik Gabriele Volpi. Klub je zdaj finančno med najbolj urejenimi klubi na tem območju.

Ob (nujnem) uspehu se je Kek v srca Rečanov zasidral tudi zaradi svojega značaja. Znal se je zliti z okoljem in kulturo, v izjavah je trezen in spoštljiv, hkrati pa iskren. Če morda večinoma deluje resno in preudarno, je svoja čustva z glasnim skandiranjem in petjem izlil pri slavjih ob uspehih.

Rijeka je v hrvaškem nogometu osvojila obe možni lovoriki, ostal ji je le še en cilj, ki ga zaman lovi od svoje ustanovitve - naslov državnega prvaka. A nekdanji slovenski selektor ostaja na trdnih tleh. V pripravah na novo sezono je tako razmišljal, da ima Dinamo še vedno veliko prednost: "Enostavno je to najkakovostnejši kolektiv v našem prostoru. Mogoče tega ne bi smel reči, a moram biti objektiven, ko ocenjujem kakovost tekmecev." Hkrati je poudaril čas, ki je potreben za gradnjo in razvoj: "Osnovno vodilo je, da Rijeka postane stabilna. Klub gre z velikimi koraki proti novemu stadionu, postavljamo amatersko ekipo. Ko se bo energija začela drobiti, bo vse težje. Tu sem, da dam stabilnost prvi ekipi. Pozitivna energija je velika, zato so apetiti normalni in logični. A dokler nimaš sistema, je to le cilj, odmaknjen od realnosti."

Če Matjaž Kek kaj ni, prav gotovo ni odmaknjen od realnosti. V svoji trenerski karieri je doživel že precej uspehov in nekaj padcev. Mladostniška vihravost, preboj na svetovno prvenstvo, predvsem pa avantura v Savdski Arabiji so bile tiste šole, ki so ga največ naučile. Zato ne bi bil presenečen, če bo Mariborčan na Kantridi kdaj prepeval, da "Tu nihče ni normalen" tudi ob naslovu državnega prvaka ...