Mednarodna nogometna zveza je z drugo najstrožjo kaznijo v zgodovini svetovnih prvenstev poskrbela, da bo Suarez iz klubskega nogometa odstranjen štiri mesece, še daljša abstinenca pa ga čaka v reprezentančnem dresu.

Na višino kazni je prav gotovo vplivalo za Suareza neprijetno dejstvo ponovitve prekrška. Seveda še zdaleč ni prvi nogometaš, ki bi zobe zasadil v nasprotnika, je pa prav gotovo prvi vrhunski športnik, ki je nadzor nad tem kanibalskim načinom izgubil trikrat v štirih letih. Človek bi pomislil, da sta ga predhodni kazni za ugriza v dresu Ajaxa in Liverpoola streznili in prisilili k premisleku. Obakrat se je vrnil v boljši formi, a to očitno ni preprečilo, da bi se incident ponovil.

Nogometni svet se je na ugriz odzval enotno in ga ostro obsodil. Temu odzivu - vključno z višino kazni - se pridružujem tudi sam. Presenečen pa sem, da skoraj nihče ni skušal stopiti v njegovo glavo in razložiti dejanja. Vrhunski športniki so neverjetno tekmovalni. Naj vas vljudni intervjuji poražencev po tekmah ne zavedejo. Vrhunski športniki so tudi in predvsem produkt darvinistične selekcije, pri kateri na zmago ne vpliva le fizična pripravljenost, temveč tudi glava, želja in motivacija. Na tako vrhunski ravni je zmaga imperativ, poraz pa frustracija.

V tem trenutku stopimo v Suarezovo glavo. Spomnimo se le zadnjih dveh incidentov. Obakrat je bila njegova ekipa v slabem položaju. Na tekmi Liverpool - Chelsea je zaostajala (1:2), na obračunu Urugvaj - Italija (0:0) pa je bila nekaj minut oddaljena od izpada s prvenstva. Ko mu napadalni akciji spet nista uspeli, iztekajoča ura pa je napovedovala bližino poraza, se mu je preprosto stemnilo. V njem se je prebudil pračlovek in v trenutku ugriznil. Instiktivno. Kot odziv nemoči. Preprosto. Nepremišljeno. Žival se je nato spet hitro potopila v globine njegove podzavesti. A škoda je bila storjena. Tega se je zavedal tudi sam in samo s kislim nasmehom proslavil uvrstitev svoje reprezentance v osmino finala.

Vem, kaj boste rekli, in imate povsem prav. Ni edini športnik, ki se je znašel na robu poraza. A zato mu ni treba gristi tekmecev. Občutek nemoči niti slučajno ni in ne sme biti opravičilo.

Grizenje pač nima in ne sme imeti mesta v nogometu. Tudi zato je bil Suarezov zadnji prekršek tako ostro kaznovan. Podobno velja tudi za preostale precedenčne primere z nogometnih zelenic. Spomnite se le Roberta Rojasa, ki je na tekmi med Brazilijo in Čilom ob zaostanku z 0:1 hlinil poškodbo (v resnici se je sam porezal!). S tem je želel preprečiti poraz svoje reprezentance. Vratar Čila je bil kaznovan z dosmrtno prepovedjo igranja nogometa, Čile pa ni smel igrati v kvalifikacijah za SP 1994. Ali pa Erica Cantonaja, ki se je s kung-fu udarcem spravil na navijača. Osem mesecev neigranja.

Morda je to idealen trenutek, da odgovorni v nogometu dobro premislijo, kaj vse še ne sodi na nogometne zelenice. Fifa že dolgo časa promovira "fair play" in se bori proti rasizmu. Morda bi seznamu nezaželenih dejanj dodali tudi ostrejše kaznovanje nogometnih prekrškov. Veliko Suarezovih privržencev je ob zadnjem incidentu namreč poudarilo primere, ko nogometaš nekomu zaradi prekrška povzroči hujšo poškodbo, zaradi katere mora počivati več mesecev ali celo končati kariero, pri tem pa je kaznovan samo s tremi tekmami neigranja. Morda so ravno ti namerni grobi prekrški naslednja bitka ...

A vrnimo se k Suarezu. Prepričan sem, da bo po odsluženi kazni dobil še eno priložnost. Zadnjo priložnost. Dejstvo je, da ima velik problem. In dejstvo je, da ga sam gotovo ne bo rešil. V domovini velja za heroja. Če bo poslušal le ljudi, ki ga bodo trepljali po rami, ga tolažili in govorili o veliki zaroti, ne bo rešil ničesar. S tem se bo le okrepila mantra "ves svet je proti meni", pračlovek v njem pa bo le čakal, da spet pokaže zobe ...