Leta 2004 sem si finale Lige prvakov ogledal v družbi prijateljev, med katerimi je bil tudi trener in športni direktor v eni izmed manjših slovenskih nogometnih sredin. Vsesplošno presenečenje in navdušenje nad dejstvom, da sta v finalu igrala Porto in Monaco, je komentiral: "Tok denarja v današnjem nogometu gre v znano smer, finale s takima kluboma se zgodi morda enkrat na desetletje."

Od takrat je minilo desetletje, v finalu se res nista več srečala dva evropska malčka (izraz malčka v primerjavi s peščico najbogatejših klubov). Še več, finale je bil od takrat rezerviran le še za člane štirih najmočnejših prvenstev na svetu (Anglija 8, Španija 5, Nemčija 4, Italija 3).

Potem ko je najmočnejše evropsko klubsko tekmovanje pod okriljem Uefe zaživelo filozofijo, da poleg državnega prvaka s posameznega prvenstva povabi še (do) tri klube iz vsake izmed najmočnejših lig, je to pomenilo še zadnji žebelj v krsto večje nepredvidljivosti. Pokalno tekmovanje le državnih prvakov je omogočalo večjo razpršenost in večja presenečenja. Zgodbe, ki so jih spisali evropski prvaki Nottingham Forrest, Steaua Bukarešta in Crvena zvezda, so v današnjem sistemu nemogoče. Pa ne le zaradi sistema tekmovanja, seveda. Navijač ima tako le na videz "večjo izbiro", ta pa pravzaprav prinaša hermetično zaprtost elite.

Real Madrid je po devetem naslovu evropskega prvaka v svoje naložbe vložil na stotine milijonov evrov. Stotine. Milijonov. Evrov. S svojo filozofijo nabiranja galaktičnih zvezdnikov je hkrati navil cene na nogometni tržnici v stratosfero, s čimer je posredno še povečal prepad med najbogatejšimi in vsemi preostalimi. En evropski naslov v dvanajstih letih je pravzaprav precej malo.

Pa da ne bo pomote. Beli balet je letos pokazal največ. Na 13 tekmah je zabil kar 41 zadetkov in prikazal napadalno usmerjen nogomet. Najboljši igralec sezone Cristiano Ronaldo se je med strelce vpisal 17-krat in krepko popravil tudi ta rekord. Po zmagi je poudaril tudi pomen Carla Ancelottija, ki je znal poenotiti in preroditi slačilnico, svoj pečat pa je pustil tudi pri taktični pripravi moštva, ki je v tem vidiku vrhunec nedvomno doživela ob polfinalni zmagi nad Bayernom.

Real Madrid je zelo slabo odigral končnico španskega prvenstva. S spodrsljaji v 35., 36. in 37. krogu se je pravzaprav sam odpisal iz boja za naslova državnega prvaka. Takrat je bilo jasno, da klub živi in diha le za "La Decimo". Real je končnico prvenstva žrtvoval za ta strastni cilj, ki se mu je izogibal debelo desetletje. Povsem verjeten bi bil scenarij, da bi se vodstvo Reala ob obrnjenem scenariju (naslov državnega prvaka, poraz v Ligi prvakov) odpovedalo Ancelottiju in spet obupno iskalo rešitelja za evropski naslov. In tudi to je odraz današnjega, modernega nogometa, ki ni ravno najboljši prijatelj s časom in kontinuiteto. Ta pa sta za razvoj ekipe in igre potrebna.