Prejšnji teden sem v kolumni pisal o finalu Lige prvakov, veliko odzivov je povzročila prva fotografija in podpis, da si "Cristiano Ronaldo s svojim proslavljanjem zadnjega gola na tekmi ni ravno pridobil novih navijačev".

Njegovo pretirano slavje je pri nevtralnem občinstvu bolj kot ne naletelo na negativne odzive. Nekaj dni po tekmi je v javnost sicer pricurljala vest, da naj bi se Portugalec pretirano odzval zaradi snemanja dokumentarca "Ronaldo, The Movie", zato naj bi tudi dobro vedel, kje so kamere. Res ali ne, dogodek je v središče spet potisnil temo človeškega značaja.

Lionel Messi in Cristiano Ronaldo veljata od sezone 2007/2008 naprej za najboljša nogometaša na svetu. Med seboj sta si razdelila vse nagrade za najboljšega nogometaša leta (Messi ima prednost 4:2). Med njima je težko iskati prave razlike, kar potrjujejo tudi podatki po številu klubskih nastopov in zadetkov.

Med njima v strelskem izkupičku skorajda ni razlike. A težko je najti dva druga nogometaša, ki bi si bila po nadarjenosti, zadetkih, pomenu za svojo ekipo in medijski zanimivosti in prepoznavnosti tako podobna, kot sta si ravno Messi in Ronaldo.

Zato pa sta si toliko bolj različna po svojem značaju oziroma dojemanju tega v javnosti. Morda najbolj poveden opis za Messija si bom izposodil pri predsedniku Mednarodne nogometne zveze. Sepp Blatter je o Argentincu dejal, da bi si ga vsaka tašča želela za svojega zeta. Kako ne? Velja za mirnega, vljudnega in kolektivistično usmerjenega. Vse za dobro ekipe. Na drugi strani pa naj bi bil Portugalec zaverovan sam vase, v svojo statistiko, svoje dosežke, svojo pričesko, se pravi v svojo podobo izklesanega športnega telesa, kar je navsezadnje pokazal ravno s prej omenjeno potezo v Lizboni.

Omenjena značajska delitev se mi bolj zdi posledica osnovne človeške lastnosti (nas gledalcev), ki si v želji po razlikovanju med podobnima človekoma (lahko zamenjate s čimer koli: predmetoma, živalma, jedema ...) namenoma preveč poudarimo tisto lastnost, ki ju ločuje. V resnici si oba želita zmagovati, oba sta navdušena nad svojimi uspehi in nezadovoljna ob porazih. Logično, saj sta tako vrhunska športnika kot človeka. Zato boste pri obeh videli tudi solze žalosti, pretirane odzive v žaru boja. Da ne bo pomote, med omenjenima še vedno obstajajo razlike, a te morda niso tako skrajno velike, kot si želimo, da bi bile.

O vrednosti in dojemanju obeh nogometnih velemojstrov pa le še tale miselni eksperiment: predstavljajte si, da bi Messi imel Ronaldov značaj (se pravi, da bi bil domnevno bolj sebičen), Ronaldo pa Messijevega (torej bi bil bolj skromen). Ali bi njune nogometne sposobnosti cenili, vrednotili in opevali popolnoma enako, kot jih zdaj? Ali pa bi mnenje spremenili? Nekaj pa je nedvomno jasno, oba sta s svojimi predstavami in genialnimi potezami nogometu ogromno dala. In to največ šteje, mar ne?

P. S.: Video grafične evolucije: Kako Messija spremeniti v Ronalda.