Žogo (ali vsak dovolj okrogel predmet, ki spominja na žogo) lahko brcate na asfaltu pred blokom ali na zelenici za hišo. Za okroglim veseljem se podijo tako afriški otroci na goli zemlji kot brazilski dečki v prenaseljenih favelah.

Navdušenje nad igro se seveda zna prodajati. Od vse bolj zasoljenih cen vstopnic za tekme, pregrešno dragih (uradnih) dresov pa do znamenitega Paninijevega albuma sličic, ki že dobra štiri desetletja razveseljuje otroke.

Čeprav sem velik nogometni zapriseženec, me je nabiranje sličic v otroštvu popolnoma zaobšlo. Tudi zato sem (dobro) desetletje pozneje še toliko bolj presenečeno opazoval sodelavce in vrstnike (včasih pa se jim tudi muzal), ki kljub trem, štirim ali še več križem na hrbtu zbirajo sličice, kot da bi bili otroci. "Poglej vendar svoj EMŠO," bi najraje vsakemu povedal v obraz, a sem njihovo zbiranje raje pospremil le z vljudnim nasmeškom. Vsa vprašanja, zakaj pa sam ne zbiram sličic, sem vedno pospremil s kratkim: "Mogoče, ko bom očka."

Nekaj let pred svetovnim prvenstvom v Braziliji se je zapisani pogoj v zgornjem stavku uresničil. Tako sem sklenil, da se bom skupaj s hčerko lotil polnjenja prvega albuma z nogometnim gradivom. Če ne drugega, lahko hčerko vedno uporabim za primeren "izgovor". Nikoli ne veš, vedno lahko srečam skeptika, ki mi bo vrgel argument EMŠA. S protiargumentom "To delam za otroka" sem se počutil dovolj varnega.

S hčerko sva začela zbirati sličice, ona je brala številke, jaz sem pridno lepil. Najbrž bi moralo biti v resnici obratno. "Kje pa, otrokom tega ne smeš pustiti, potem je vse nalepljeno postrani," mi je z nasmeškom razložil prijatelj in sodelavec Toni, pravi veteran pri zbiranju sličic. Nekaj časa je bilo hčerki še zanimivo, potem so razumljivo v ospredje prišle druge igrače in dejavnosti (beri: album s slikicami Pujse Pepe in njene družine).

Osnovna matematika pove, da strošek za zapolnitev albuma sploh ni majhen. Zbrati je treba 640 sličic. Če bi kupil zgolj 640 sličic in upal, da bi bila vsaka različna - kar je seveda praktično nemogoče - bi za to potreboval 77 evrov. Če bi se zanašal, da bi zgolj s kupovanjem sličic naključno zbral vse, bi za to potreboval približno 500 evrov. Precej preveč.

Druga faza polnjenja albuma je tako v ospredje potisnila menjavanje sličic oziroma socialni vidik. To je trenutek, ko sem spoznal, da še zdaleč nisem edini odrasel, ki igra to igro. Kot gobe po dežju so vzniknili znanci in neznanci, ki so iskali in ponujali svojo zalogo sličic: "Pojdi v Boštjanovo pisarno, ima nove sličice", "Po Twitterju se mi je javil en model, ki ima Neymarja ..." Po elektronski pošti so veselo krožile povezave do zabavnih novic, ki so bile tako ali drugače povezane z zbiranjem sličic (najzabavnejšaa je bila gotovo o kolumbijskem učitelju).

Tudi Vas sem povprašal, zakaj igrate to igro. Odgovori so se gibali od kakovostnega družinskega časa pa vse do tega, da imate - pravzaprav imamo - otroka v sebi. Med vsemi izpostavljam Uroša Okorna, ki je v svoji kolumni zapisal: "Na album ne gledam kot na strošek, ampak na precej več. Album vrača nogomet v čase pred tehnologijo, podobno kot počne nogomet s celotnim športom - danes lahko brez problema pogledamo, kateri igralec igra za kateri klub, Google je praktično uničil (ali drastično skrajšal čas) prijateljske športne stave o tem kdo, kdaj, kje, s kom, koliko je igral."

Album je na eni strani res sredstvo za zapravljanje, na drugi strani pa je v resnici lahko koristen. Strokovnjaki tako ugotavljajo, da spodbuja razvoj matematično-logičnega razmišljanja. A najpomembneje je, da v resnici predstavlja dodatno polje, kjer se krepijo družinske vezi. Od veselja na hčerkinem obrazu, ko se trgajo paketki in ugibava, kaj le-ta skriva v sebi, do nečaka, ki je bil srečen, ker je prej zbral vse stadione. Rad igram to igro.