Na zabavi v hotelu po tekmah sem se imel možnost pogovarjati s tekmovalci in predsednikom mednarodne sankaške zveze. Zmeraj sem bil malce sramežljiv, takrat pa sem ravno začenjal poklic, pri katerem je to nedopustljiva pomanjkljivost. Da bi obvladal tremo, sem postal James Bond - in to Sean Connery. Nadel sem si nevtralen izraz, nonšalantno pogledal okoli sebe, stopil v hotelsko restavracijo in opravil prve intervjuje v svoji novinarski karieri.
To ni bilo ne prvič ne zadnjič, da mi je 007 pomagal v položaju, v katerem je bilo treba obvladati samega sebe ali se vsaj za trenutek ustaviti, zbrati misli in pripraviti. Bili so tudi drugi filmski junaki, s katerim sem rastel. Ampak niti John Wayne niti Clint Eastwood nista bila ustrezen zgled za zabavo na Trebeviću. Potrebni sta bili samozavest in tudi uglajenost. Predvsem pa je bil potreben občutek, da nadzorujem položaj.
Živi dvakrat na 19. ulici
Šarmantnega in smrtonosnega britanskega agenta poznam skoraj tako dolgo, kot vem zase. Zdi se mi, da je Sean Connery v vlogi Jamesa Bonda za moške, ki so ga prvič srečali, ko so bili otroci, nekaj, kar ostane zelo dolgo v podzavesti; tudi po tem, ko sprevidimo očitni seksizem, rasizem, imperializem in vse drugo, kar predstavlja.
Spomini na Bonda so neločljivo vezani na očeta. V sedemdesetih letih je bil New York raj za ljubitelje filma. Mesto je bilo polno repertoarnih kinematografov, ki so prikazovali stare filme v tako imenovanih double features ali dva filma za ceno enega. Tak kinematograf je bil Elgin Theater (ki ga že desetletja ni več) na Devetnajsti ulici in Osmi aveniji na zahodni strani Manhattna, kamor me je oče peljal na prvo srečanje z Bondom. Bilo je verjetno leta dvainsedemdeset ali triinsedemdeset, filma sta bila Živi dvakrat (You Only Live Twice, 1967, Lewis Gilbert) in, tako se mi zdi, Diamanti so večni (Diamonds are Forever, 1971, Guy Hamilton).
Živi dvakrat, v katerem se Bond znajde na Japonskem, je antologija prvin eksotičnih pustolovščin: vzhodni bojevniki, helikopterski boji, zlobnežev štab, skrit v ognjeniku, bazen, poln piraj, smrt v vesolju in lepe japonske agentke, ki se obnašajo kot gejše. Česa takega še nikoli nisem videl. In vse je bilo posneto v bogatih barvah in s spremljavo neprekosljive glasbe Johna Barryja. Film je vseboval tudi mešanico rasizma in seksizma, ki je veliko bolj moteča danes kot v času, ko sem bil star deset let: »Na Japonskem je vedno moški prvi,« reče vodja japonske vohunske službe Tiger Tanaka. »Ženske so vedno druge.« Bond odgovori: »Tukaj se bom upokojil.«
Starejše filme o Bondu sem gledal po televiziji, po navadi na mreži ABC v nedeljo zvečer, s Conneryjem v vlogi prebrisanega vodnika skozi Bondov svet: igra mačke in miši med vohuni v Istanbulu, zlata punca v Bondovi postelji v Miami Beachu, morski psi v bazenu na Karibih, harem smrtonosnih deklet visoko v Alpah.
Leta 1977 mi je oče želel razkazati Dunaj. Še vedno se spominjam tega potovanja, pa tudi, da me je bolj kot palača Schönbrunn razburil napovednik za Vohuna, ki me je ljubil (The Spy Who Loved Me, 1977, Lewis Gilbert), ki sem ga videl na televiziji v izložbenem oknu neke trgovine. Napovedniki so bili ključni del uživanja v Bondu. Zapomnil sem si sekvence v napovedniku in jih odšteval med gledanjem filma. Vedel sem, da se film ne bo končal, če lahko pričakujem še kakšno sekvenco iz napovednika: pregon z motornimi čolni ali na smučeh, leteči avtomobil, pretep na žičnici. Za naju je skupno gledanje bondijad postal obred.
Komedije nasilja
Moja zvestoba Conneryju je vezana na otroštvo. Za poznejšo generacijo, ki je odkrila Bonda z Rogerjem Moorom v glavni vlogi, bo vedno on pravi. Za tiste, ki ga odkrivajo zdaj z Danielom Craigom, je Connery prazgodovina. Connery je vnesel v filme odmerke ironije, tako da so najbolj vprašljive prvine filmov ponujale največji užitek, med njimi tudi Bondov snobizem.
»Škoda, da vas mučijo jetra,« reče Bond svojemu nadrejenemu M-ju v filmu Diamanti so večni. »To je nenavadno dobra Solera. Leto enainpetdeset, če se ne motim.« Ko mu M utrujeno pove, da se šeri ne datira, Bond odgovori: »Mislil sem na letni pridelek, ki ga ta šeri ima za osnovo. 1851. Nezgrešljivo.« Človek ne bi pričakoval, da bi tak elitistični sladokusec doživel uspeh pri populistično nastrojenih ameriških in jugoslovanskih gledalcih, s katerimi sem gledal večino filmov o Bondu, ampak gledalci so to dočakali s hrupnim odobravanjem. Kakšen moški! Šlo je za Conneryja in tisti njegov izraz, ki se ga ni dalo prebrati. Spraševali smo se, ali to misli resno, ali se ta postaven škotski proletarec pravzaprav norčuje iz snobizma.
Pri Conneryju se nikoli ni vedlo. Bil je sproščen zafrkant z avreolo nespornega mačizma. Izraz na njegovem obrazu je lahko pomenil, da posluša sogovornika ali sogovornico ali da ju namerava ubiti ali vreči v posteljo. Bil je idealen vodja predstav v cirkusu seksa in nasilja.
Bondijade so zdaj resnejše, kot so bile nekoč. Film, kot je bil Diamanti so večni, je čista komedija nasilja, v kateri Bond lovi tihotapce diamantov in se spoprijema s starim sovražnikom Ernstom Stavrom Blofeldom. V filmu sta homoseksualna morilca g. Wint in g. Kidd. »Če bi Bog želel, da človek leti,« začne eden, ko eksplodira helikopter, v katerega so podtaknili bombo, »bi mu dal krila, g. Wint,« konča drugi. Tako kot v Živi dvakrat, ko Bond vrže nekega malopridneža v bazen s pirajami (»Bon apetite,« reče Connery nonšalantno), je to nasilje v obliki črnega humorja. Domiselno ubijanje. Smrt kot šala.
Stari prijatelj
Roger Moore, ki je prevzel vlogo leta 1973 s filmom Živi in pusti umreti (Live and Let Die, Guy Hamilton), je zame tudi zelo nostalgična figura. Nastopal je v prvi televizijski nanizanki, ki sem jo gledal kot otrok, Ivanhoe. Nastopal pa je tudi v legendarni televizijski seriji Svetnik (The Saint). Bil je ustrezna zamenjava. Po Mooru je Bond očeta nehal zanimati. Jaz sem pa bil starejši, zato Bond zame ni imel istega pomena. Ampak v podzavesti je ostal in se pojavljal v ključnih trenutkih. In filme še vedno gledam.
Bond je zadnjič odigral vlogo v mojem življenju leta 1987. Že leto in pol sem delal za tiskovno agencijo Reuters v Jugoslaviji, ko so me prvič poslali, da nekaj tednov delam v centrali na Fleet Streetu v Londonu. Prvi dan v redakciji sem naredil neko grozno napako. Ne spominjam se več, za kaj je šlo (morda sem spomin namenoma izbrisal), vem samo, da sem bil obkrožen z nezadovoljnimi obrazi. Ves nesrečen sem taval po mestu tisti večer, dokler se nisem našel pred kinom, ki je predvajal Dih smrti (The Living Daylights, 1987, John Glen), prvi film z močno oglaševanim novim Bondom, Timothyjem Daltonom.
Film se začne z Bondom in še dvema agentoma na vaji v Gibraltarju. Sovražni agent jih začne ubijati drugega za drugim. Krik enega izmed umirajočih agentov opozori Bonda in prvič vidimo junaka. Takoj sem se bolje počutil. No, film ni bil zelo dober. Ampak videti človeka, ki se imenuje James Bond, kako beži z avtomobilom iz Češkoslovaške prek zamrznjenega jezera ali kako se preganja s policijo po strehah Tangerja, me je spravilo v dobro voljo. Spet sem bil v družbi starega prijatelja. Verjetno sem se počutil »bondovsko«, ko sem zapustil kino. Naslednji dan sem odšel v službo dobre volje in z zaupanjem vase. Bond nas je veliko napačnega naučil. Posnemati njegovo ravnanje z ženskami, recimo, je pot v katastrofo. V hipih negotovosti pa ga je dobro bilo imeti pri roki.
Andrej Gustinčič