Izvirnik režiserja in soscenarista Johna Miliusa je bil posnet leta 1984 in se je ukvarjal s sovjetsko invazijo na Združene države ter uporom proti okupatorju v mestecu na zahodu ZDA. Bil je ena najbolj bizarnih fantazij reaganizma osemdesetih; film kot spomenik določenemu tipu ameriške ksenofobične in ideološke paranoje.

Novica me je spomnila, da že dolgo nisem slišal Miliusovega imena. Nekoč slaven in razvpit scenarist in režiser ni ničesar posnel od leta 1997. In še takrat je šlo za televizijski film. V kinematografih pa ni imel filma vse od neposrečene akcijske drame o pilotih med vietnamsko vojno Intruder A-6 (Flight of the Intruder, 1991). Milius je sporna figura: odkriti desničar in militarist, oboževalec živobarvnih zgodovinskih figur, kot je bil Teddy Roosevelt, ter inštitucij, kot so marinci. "Svet, ki ga občudujem, je izginil, preden sem bil sploh rojen," je rekel.

Za zgled ima Johna Forda in Akiro Kurosavo ter lastno vizijo filma, zgodovine Združenih držav in njihovega mesta v svetu, starodavni, prvinski kodeks vedenja za svoje junake in zase. Snemal je šund z epskim očesom in razsežnostjo.

V sedemdesetih je bil nenehno dražilo v večinoma liberalnem Hollywoodu in med ameriškimi kritiki. Na ameriško filmsko sceno je izbruhnil kot (nepodpisani) soustvarjalec umazanega Harryja Callahana. Skupaj z bodočim režiserjem Lovca na jelene Michaelom Ciminom je napisal tudi prvo nadaljevanje filma Past za inšpektorja Callahana (Magnum Force, 1973, Ted Post), s katerim sta razdelila javno mnenje ter bila obtožena fašizma.
Ugledna Pauline Kael je Miliusa sovražila že od njegovih scenarijev za film Sydneyja Pollacka Jeremiah Johnson in Johna Hustona Sodnik za obešanje (The Life and Times of Judge Roy Bean), oba sta iz leta 1972, ter menila, da predstavlja nevarno desničarsko tendenco v Hollywoodu. Andrew Sarris ga je imenoval "nadarjeni barbar". Njegovi filmi so bolj zapleteni, kot je videti na prvi pogled; kritik Manny Farber je v njegovem fascinantnem zgodovinskem epu Veter in lev (The Wind and the Lion, 1975) našel "na tone protiamerikanizma". Bil je glavni scenarist Apokalipse danes Francisa Forda Coppole. "Pogosto me sprašujejo, kdo si je izmislil tisti helikopterski napad ali ves tisti sijajen dialog 'rad imam vonj napalma zjutraj', in jaz rečem, da je to vse John Milius'," je pred dvema letoma povedal Coppola.

Njegova Rdeča zora o članih šolskega športnega kluba Rosomahi, ki zbežijo v hribe in vodijo gverilsko vojno proti okupatorju, pogosto deluje kot obupen film: čemeren, brez življenja, fanatičen in neumen. Zgodba, v kateri mladi zvezdniki osemdesetih (Patrick Swayze, Charlie Sheen, Lea Thompson, Jennifer Grey) postanejo borci, napadajo ruske konvoje, kot so nemške napadali partizani v jugoslovanskih filmih, in pišejo imena padlih tovarišev na "Partizanskem griču", ima neko svojo sivo, nesimpatično moč, ki zleze gledalcu pod kožo. To je pusto slovo neobstoječemu borcu, čemerna rekonstrukcija neobstoječe zgodovine. Potrta fantazija okupacije in upora.

Filmi, kot sta Rdeča zora ter predhodnik Konan barbar (Conan the Barbarian, 1982), ki je iz Arnolda Schwarzeneggerja naredil superzvezdo, so Miliusa postavili zunaj meja tistega, kar so kritiki, ki so bili do njega vedno sovražno nastrojeni, jemali resno. Ampak njegov nizkoproračunski in zelo krvav Dillinger (1973) z Warrenom Oatesom je, čeprav je
zgodovinsko netočen, boljši od Državnih sovražnikov (Public Enemies, 2009) Michaela Manna. Nasilje je eksplozivno in neolepšano, film pa obuja ozračje podeželske Amerike v času gospodarske krize. Tu je blato revnih posestev, oboroženi farmarji, izobčenec, ki počasi umira na zadnjem sedežu avta, ki drvi skozi noč, slovo od tovariša, pokopanega v neoznačenem grobu. In tu je Miliusova ljubezen do izobčenca Johna Dillingerja in hkrati za neustavljivega agenta FBI, Melvyna Purvisa, ki ga preganja. Gre za film v najboljšem slogu B-filmov sedemdesetih let.

Dillingerju je sledil zgodovinski ep Veter in lev, pustolovščina, posneta po obskurni zgodovinski epizodi iz leta 1904, ki je znana kot primer Perdicaris: v Maroku je bil skupaj s pastorkom ugrabljen grško-ameriški lahkoživec Ion Perdicaris, njun ugrabitelj pa je bil Mulai Ahmed er Raisun, v anglofonskem svetu znan kot Raisuli, izobčenec in v očeh mnogih zakoniti dedič maroškega prestola. Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je poslal floto in sedem tisoč marincev, čeprav ni bilo popolnoma jasno, kaj bi storili, ko se izkrcajo. Na koncu se sploh niso izkrcali. Raisilu je Perdicarisa in njegovega pastorka izpustil čila in zdrava.

Milius se je znebil zgodovinskega Perdicarisa in namesto njega smo dobili lepo vdovo Eden Pedecaris v obliki Candice Bergen. Milius zgodovinsko epizodo spremeni v fantazijo o plemenitem puščavskem patriotu (Sean Connery), pogumni ameriški vdovi ter njena otroka, odločnem in nesramnem ameriškem predsedniku, slabotnem sultanu, pokvarjenih nemških imperialistih in poštenih ameriških marincih. Pri Miliusu marinci ne samo da se izkrcajo, ampak marširajo skozi mesto, pred pasivnimi Arabci in zmedenimi Evropejci pobijejo dvorno stražo, napadejo dvor in prevzamejo oblast.

Čeprav Miliusa idealizira Teddyja Roosevelta (Brian Keith), je film precej hladnokrven pogled na ameriško politiko in imperializem: parola "Perdiracis živ ali Raisuli mrtev" je pomagala predsedniku zmagati na volitvah ter, vsaj v filmu, Roosevelt dobi nadzor nad Marokom. "O usodi Amerike bodo odločili volivci v novembru," reče Miliusov Teddy Roosevelt, "o usodi Maroka pa bom jutri odločil jaz."

Avtobiografski film Dan velikih valov (Big Wednesday) leta 1977 je generacijska zgodba o dozorevanju šestdesetih let prejšnjega stoletja. Miliusovi zlati otroci so deskarji, njegov junak pa prijateljska trojka (William Katt, Gary Busey in Jan-Michael Vincent), ki ji film sledi od poletja 1962 do pomladi 1974. Vsako leto pa označi valovanje, od južnega valovanja dvainšestdesetega do velikega valovanja štiriinsedemdesetega. Junaki doživijo ljubezen, poroko, otroke, odhod enega prijatelja v Vietnam, propadanje drugega, brezkončni lov na vse večje vale tretjega ter nazadnje veliki izziv velikih valov med tremi prijatelji.

Ta vrhunec Milius snema na svoj način: počasen hod treh deskarjev po plaži, medtem ko nam rezi odkrivajo valove, ki sesuvajo vse izzivalce; zlomljena deska, ki jo valovi vrnejo na plažo, krvavi fant, ki ga prijatelji peljejo proč, ter dolga vrsta gledalcev na robu skal, ki je kot silhueta pod srebrnim nebom. Človek bi želel odpisati vse to kot južno kalifornijske sanje o zlatih mladih deskarjih, Miliusov naravni, nagonsko epski pristop ter globoko spoštovanje do morja pa naredi iz tega nekaj ganljivega. To niso šestdeseta Hendrixa, protivojnega gibanja in uličnih nemirov. Naši junaki gledajo črnske nemire v Los Angelesu na televiziji brez pripombe, razen te, da ni treba leteti vse do Vietnama, da bi se našla vojna.

Film Slovo kralju (Farewell to the King, 1989) so mu vzeli iz rok, izrezali in znova montirali. Film je tako tudi videti: zgodba o ameriškem dezerterju v drugi svetovni vojni, ki postane kralj nekega plemena na otoku v Tihem oceanu, drvi od vrhunca do vrhunca. Ali se tu skriva dober film, verjetno nikoli ne bom izvedeli. Milusa lahko vidimo in slišimo na Youtubu, kako razlaga, da je žrtev nove hollywoodske črne liste, tokrat proti konservativcem. "Hollywood je bil vedno levi in jaz sem bil vedno parija," reče. Trdi da mi moral še najmanj dvajset filmov režirati. Pripravljen bi bil gledati "režiserjevo različico" filma Slovo kralju, če se kdaj pojavi. Vedno sem pripravljen gledati Miliusa. Ideologija je desna (čeprav je to občasno dvoumno), ampak ko je na višku, je razburljiv režiser epskega formata.

Andrej Gustinčič