Prišel je iz Mehike v Kalifornijo, da bi se v vrhunskem dvoboju boril z junakom filma, padlim boksarjem Billyjem Tullyjem (Stacy Keach), ki želi postaviti temelje svoji vrnitvi in novemu začetku. Ni junak, za katerega bi navijali, a si kljub vsemu tega želimo. Težko je navijati, če vemo, da je njegov nasprotnik bolan. Ko Tully Lucerna udari v trebuh, se spomnimo tistega krvavega seča in dejstva, da se je Lucerno komaj zmožen boriti. Sam boj je posnet brez počasnega teka, vpadljivih rezov ali premikov kamere. Posnet je kot prost, neokrašen zaznamek o dveh izčrpanih moških, ki komaj stojita na nogah.

Tully zmaga, čeprav sta na koncu oba uničena. Tullyjeva nagrada za uničenje lastnega duha in telesa je le sto dolarjev. Lucerno, tih in dostojanstven človek, zapusti areno, tako kot je prišel: sam. Tully pa spet zdrsne v pijanstvo. Ameriški pisatelj Truman Capote je nekoč povedal, da za Hustona »vsa prizadevanja, dobra, zla ali le povprečna, dobijo isti honorar: ček z vsoto nič.« V Mestu izobilja izgubiš, čeprav zmagaš.
Takoj vemo, da gre za zgube. Film se začne z montažo uličnega življenja v revnem delu mesta Stockton v Kaliforniji. Napis nam pove, da gre za projekt urbane obnovitve soseske. V tem kontekstu to deluje kot kisla hustonovska šala. Vidimo namreč le stare hiše, ruševine, skupine moških, ki brezciljno postavajo na pločniku, pijance, ki se pogovarjajo sami s sabo ali gledajo v prazno. V umazani sobi poceni hotela srečamo Tullyja, ki leži v postelji, medtem ko obupna bela luč, sonce, prodira v njegovo sobo. Tully še ne ve, da je eden izmed poražencev življenja. Nam je to jasno takoj, ko ga prvič zagledamo. Tully pa potrebuje ves film, da mu to nato postane jasno v eni sekundi.
Mesto izobilja je po Neprilagojenih iz leta 1961 prvi Hustonov film, posnet v Združenih državah, ki jih je zapustil po umoru predsednika Kennedyja, zagrenjen zaradi desetletja boja z mccarthyjanizmom in, ne nazadnje, tudi zaradi visokih davkov. Večinoma je živel v svojem dvorcu na Irskem. Kritiki so Hustona imeli za umetnika, ki je v zatonu. V podcenjenih filmih, kot sta Odsevi v zlatem očesu in umirjena in ganljiva srednjeveška zgodba o nemogoči ljubezni Sprehod z ljubeznijo in smrtjo, v kateri je prvič nastopila njegova hčerka Anjelica, se je osredotočil na tematiko poraza. Na izredno temačno vohunsko dramo Kremeljsko pismo so se kritiki odzvali z gnusom in razočaranjem, medtem ko jo je francoski režiser Jean-Pierre Melville navdušeno hvalil.
Huston, ki je režiral filme od Malteškega sokola leta 1941 do Mrtvih leta 1987, je plaval proti toku v Hollywoodu in proti glavnemu toku ameriške kulture na splošno. Američani so narod, ki ceni uspeh. Huston pa je snemal filme o porazu in poražencih. Že Malteški sokol se konča z odkritjem, da je sokol, za katerega so liki v filmu pripravljeni lagati in ubijati, narejen iz svinca in je brez vrednosti. Blago v filmu Zaklad Sierra Madre odnese veter, roparji v Asfaltni džungli končajo mrtvi ali v zaporu, Mrtvi pa se končajo s spoznanjem glavnega lika, da mu nikoli ni uspelo pridobiti ljubezni svoje žene. Huston kljubuje tistemu, kar je kritik Robert Warshow imenoval »veliki da« uradne ameriške kulture. V sedemdesetih letih se je takšen pogled popolnoma ujemal s tako imenovanim Novim Hollywoodom in generacijo mlajših režiserjev, kot so bili Bob Rafelson, Robert Altman in Dennis Hopper. In tako kot njihovi filmi tudi Mesto izobilja prikazuje ozračje, značilno za ameriško življenje na obrobju v kriznih zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V vsakem kadru se čuti Hustonovo globoko razumevanje, kaj pomeni biti poražen, in ko vidimo Tullyja s pobiralci čebule, ki delajo pod vročim soncem za nekaj dolarjev na dan, dobimo vtis, da izhoda ni.
V filmu nastopa tudi mladi Earnie Munger (Jeff Bridges v eni svojih najboljših vlog), fant, ki ni zmožen nikogar raniti; ne svojega dekleta, ne vse bolj tečnega prijatelja Tullyja in žal tudi ne nasprotnikov v ringu. Simpatičen fant, ki je nekako nepripravljen na življenje, je osupel, ko mu dekle prizna, da je njen prvi moški, in še bolj osupel, ko mu pove, da je noseča. Srečen je, ko mu trener kupi čudovito belo boksarsko haljo; je pa knokavtiran v ringu, preden sekundantu haljo sploh uspe zložiti. Bolj ali manj je prisiljen v zakon. Postane boksar, ki malo tvega in je vsaj na videz zadovoljen s svojo povprečnostjo.
Tu je še Oma (izredna Susan Tyrrell, ki je umrla ta mesec), ki je pijanka in hitro menja razpoloženja. Običajno je kot nihalo, ki niha med nebrzdanim veseljem, strahom in jokom. Ko na ulici plane v jok in iz dna duše reče Tullyju, moškemu, ki ga pozna le nekaj ur, »Tako te imam rada«, nam pokaže neskončno negotovost in čustveno potrebo. Ko se Tully čez nekaj časa strezni, začne pijano Omo prezirati, a prezir skrije s hinavsko pravičnostjo. »Pripravim ti dobro večerjo, ti pa tega sploh ne ceniš,« reče, potem ko vrže pred njo zrezek in grah iz konzerve. »To je dobra hrana.« Njun spopad v njenem majhnem stanovanju Huston snema s funkcionalnimi rezi in premiki kamere. Takšen način snemanja je značilen za ves film. Vse deluje nekako redko in brezupno. Namenoma ni režiserske virtuoznosti, ki bi gledalcu dala upanje, da obstaja nekaj več kot mizeren svet, ki ga gledamo.
Hustona so nekoč obtožili, da je režiser brez pravega vizualnega sloga. On bi s tem strinjal. Govoril je, da za vsak film poskuša najti primeren pristop. Proti koncu filma krši svoj zadržani pristop. To vidimo v prizoru v biljardnici, ko spet propadli Tully in dobrosrčni, zdaj poročeni Ernie sedita skupaj in pijeta kavo. Tully opazuje kockarje v biljardnici. Tukaj se posnetek zamrzne. Kamera približa Tullyjev prizadet obraz, ki je videti, kot da mu je nekaj poraznega naenkrat postalo jasno. Ernie bi se rad vrnil domov k ženi in sinu. Tully mu reče: »Ostani še malo. Daj, pogovarjajva se.« Sedita v tišini. Tukaj se film konča. Niti sam Huston ni želel povedati, kaj ta prizor pomeni. Meni se je vedno zdelo, da je tisto, kar Billy Tully končno razume, to, da je zguba in da bo vedno to tudi ostal.
Oblasti v Stocktonu so bile ob prihodu filma v kinematografe prizadete. Menile so, da Huston daje napačno sliko njihovega mesta in da je prezrl vse lepo in uspešno v mestu ter se osredotočil le na revni predel, tako imenovani »skid row«. Kar tudi drži. V Stocktonu vidimo le umazane sobe, drugorazredne boksarske arene in točilnice. Ničesar ni, kar bi lahko obudilo misel na boljše življenje ali napredek v srednji razred. Tu je le Hustonov svet kompromisov in zlomljenih obetov. Mesto izobilja predstavlja Hustonov pogled na življenje v najbolj neposredni in neokrašeni različici.

Andrej Gustinčič