Po zakonu ponudbe in povpraševanja se najde na spletu kar nekaj t. i. brošur priročnikov, namenjenih temu, da bi vaš/naš odhod naredili čim manj stresen, prihod in bivanje v deželah čez lužo bolj prijazna in nasploh, da bi tam tudi ostali. Vsekakor logično, če se zavedamo posledic, ki jih ima "beg možganov" na deželo, iz katere se beži.

Dr. Vito Turk, nekdanji direktor Inštituta Jožefa Stefana, na straneh tegale portala razloži: »Beg možganov pomeni za vsako državo izgubo razvojnih potencialov na vseh področjih, še zlasti pa na tistih, ki prinašajo denar: naravoslovje, tehnika, medicina. Zdravje, čisto okolje, moderne tehnologije s tržnimi proizvodi z visoko dodano vrednostjo pa omogočajo vsestranski družbeni standard.« Jasno, da si razvite države močno prizadevajo, da bi te "pobegle možgane" tudi obdržale. Brošure tudi omenjajo, da so najbolj iskani poklici na drugi strani luže frizer, mehanik, električar, tesar, krovec, mesar, vodovodar …

Ker sam nimam nikakršnih tovrstnih ročnih spretnosti niti nimam kaj veliko pojma o moderni tehnologiji in naravoslovju, še manj pa o medicini, se pa strinjam z anonimnežem, ki je na nekem forumu jasno povedal, kaj si misli o naši ljubi državici in čigar citat sem si tudi izposodil za naslov tegale sestavka, sem dokaj v nemilosti. Kaj mi sploh preostane?

Ena izmed rešitev, ki sem se je trenutno oprijel, so rezidenčne štipendije iz tujine. Zadeva mi ni povsem neznana, sem se ji pa bolj posvetil ravno v zadnjem času. Gre za bivanje v državi gostiteljici, kjer ti za namestitev pri njih naložijo samo eno pokoro, tj. napisati zgodbo, pesem, naslikati sliko, kar koli pač že počneš, v kateri bodo zajeti vsi občutki tvojega bivanja v rezidenci.

Okej, res da tudi naše "superministrstvo" ima nekaj garsonjer: po eno v New Yorku, Berlinu, na Dunaju in morda še kje, pa vendarle sem se brez premisleka odzval na vabilo založniške hiše Arhipelag iz Beograda in se za mesec dni narisal sredi vojvodinske ravnice, natančneje v Mokrinu, blizu romunske meje, kjer bom lahko v miru počel tisto, za kar mi država kot samostojnemu kulturnemu delavcu plačuje osnovno zdravstveno in socialno varnost.

Vozovnica ni enosmerna, pa vendarle: nekje je treba začeti.

Dušan Čater