Megleno in kot v posnetkih prvih filmov iz petdesetih let vidim rumeno osvetljen prostor, smrekico in rjavo papirnato vrečko z narisanim dedkom Mrazom. Potem se vidim, kako iz nje potegnem rumenega medvedka. Medvedek Dija! Ob tem čutim nežnost, ljubezen, tolažbo, kot da bi bil živ! Pozneje sem v neki pravljici prebrala, da plišasti medvedek dobi pravo dušo, če ga ima njegov otrok resnično rad. Medvedek Dija jo je zagotovo dobil. Enkrat smo mu v igri odtrgali glavo in spominjam se, da jo je oče pritrdil z velikim žebljem. Preživel je vse naše selitve do Ljubljane. Enkrat pri petnajstih sem se počutila dovolj odrasla in sem ga podarila deklici v bloku. Bledo se spomnim, da je končal v škatli, polni polomljenih igrač.

Leta pozneje, ko sem imela že svoje otroke, sem čisto podobnega medvedka našla na bolšjem trgu. Prinesla sem ga domov, vsega oguljenega in umazanega, in se odločila, da ga operem. A nisem ga mogla vreči v pralni stroj. Zame je bil živ! Skopala sem ga v umivalniku kot majhnega dojenčka in mu držala glavo nad vodo, na veliko zabavo mojih hčera, ki so si mislile, da se je "m'tki najbrž na boljš' poslabšalo"! Zame je bil živ. Imel je dušo. Še zdaj sedi ponosno na moji nočni omarici.

V tem "veselem decembru", ki se ga najbrž veselijo predvsem trgovci, čutim odpor, ko me z vseh strani zasipavajo z oglasnimi sporočili. Kupi to, kupi ono, pri čemer mi ne prodajajo izdelkov, ampak simbolično srečo, ljubezen, prijateljstvo, zdravje, mladost, lepoto ... ki naj bi jih ti izdelki prinesli. Iz poštnega nabiralnika se vsakič vsuje šop letakov, pol rožnatih pol modrih, ki naj bi že pri dojenčkih poudarjali razlike med dečki in deklicami. Obleke, ličila, hrana, ki zagotavljajo lepoto in večno mladost. Pralni praški, piškoti, celo avtomobili, ki vam bodo prinesli družinsko srečo ... Svojega medvedka Dija ne dam za poln kamion te šare, ki bo najbrž že čez par tednov polomljena končala v smetnjaku.

"Kdor ima ljubezen, ima zmeraj nekaj, kar lahko da!" je nekoč rekel moj prijatelj. In točno to je tisto, kar iščemo v vseh teh rečeh. Zaman. Ker se je ne da kupiti! Ker moraš medvedku dušo vdihniti sam, tako da ga imaš rad. Ker so darila samo simbol, prek katerega izrazimo svojo ljubezen do nekoga, vse prevečkrat pa le simbol tega, da se čutimo dolžni obdarovancu potrditi, kako nam je pomemben ali da smo mu nekaj dolžni.
Mali princ je skrbel za vrtnico, jo negoval, zalival, pazil nanjo, da je niso pojedle gosenice. Potem je prišel na Zemljo in ugotovil, da na vrtovih raste tisoče podobnih vrtnic. Postal je žalosten, saj je mislil, da njegovi vrtnici ni enake. "Dragocena je zato, ker je moja, ker sem jo zalival, jo varoval, jo pokrival pred mrazom! Zaradi časa, ki sem ga žrtvoval, je moja vrtnica tako dragocena," je končno spoznal.

Tako kot vsako leto bodo številni ljudje dobili tudi letos medvedke in druge igrače brez duš. Dobili bodo nadomestke za čas, ki jim ga nekdo ni žrtvoval. Taka darila nikoli ne potešijo, ker nimajo tistega, po čemer hlepimo. Prvi hip nas zaslepi njihov blišč, a že čez nekaj dni bomo hoteli nove in nove, da bi s trenutnim bliščem prikrili spoznanje, da to ni tisto, po čemer smo hrepeneli.

Zaradi časa, ki jim ga posvetite, se vaši dragi počutijo ljubljeni. Tega ne more nadomestiti nobeno drago darilo.