Mesto je živahno, ljudje prijazni, trgovine dobro založene. Proti večeru oživijo restavracije. Skadarlija je, kot je bila. Z bogato ponudbo in z velikim številom odjemalcev. Še vedno se tu dobro je in pije. Ni čudno, da – kot pravijo – Slovenci radi prihajajo.

Stanoval sem v spodobnem hotelu nasproti »nespodobne« železniške postaje, ki je prav zanemarjena, balkanska, kot je bila nekoč. V trafiki ali v kiosku ne moreš kupiti razglednice srbskega glavnega mesta. Pravzaprav nikjer na železniški in na avtobusni postaji, ki je ob njej.
V ulicah, kot je Balkanska, en vogal od mojega hotela, je dosti restavracij, velikih in majhnih, kjer se lahko dobro naješ za nekaj sto dinarjev pa še pijačo dobiš povrh.

Srečanje z dobrim, starim kolegom s Televizije je bilo prisrčno, skoraj ganljivo. Postaral se je, kot smo se vsi, a on ima nekaj let več. Pogovor je stekel o tistih časih, ko smo skupaj delali, potovali, sestankovali....Nostalgija? Ne, samo lepi spomini na uspešno sodelovanje. Prinesel sem zanj in za njegovo ženo skromni darilci iz Slovenije, naslednji dan, ko sem se vrnil iz mesta, me je v recepciji čakala steklenica z domačo »orehovnjačo«, ki jo dela njegova žena. Lepa pozornost, pijača pa, ki sem jo poskusil šele, ko sem se vrnil domov, odlična.

V Beogradu nisem gledal le trgovin in restavracij, obiskal sem nekaj muzejev in galerij. Žal je Narodni muzej še vedno zaprt, zato pa sem z zanimanjem pogledal gledališkega.

V njem sem obujal spomine ne le na tiste ustvarjalce, ki so že del zgodovine, ampak predvsem na one, ki sem jih poznal in občudoval tudi jaz. Največ sem jih spoznaval po televiziji, saj smo nekoč predvajali veliko dram, filmov in nadaljevank iz cele nekdanje Jugoslavije. Nekateri so še živi in se dobro držijo, nekateri so, žal pokojni. Tako me je pred časom zelo prizadela smrt Olivere Marković, odlične igralke, ki sem jo najprej spoznal z Jugotonovih plošč – kot temperamentno izvajalko ruskih romanc. Imam še vedno več vinilnih plošč z njenimi izvedbami.

Seveda sem zavil tudi k Narodnemu gledališču (Narodno pozorište), kjer sem nekoč videl kar nekaj dobrih predstav. Tiste dneve, ko sem bil v Beogradu, ni bilo na sporedu nič posebnega. Prpravljali so slavnostni koncert, ki je bil na predvečer srbskega novega leta in to je bil tudi moj zadnji večer v mestu. Odločil sem se, da grem tudi jaz, a vstopnice so bile razprodane. Le kje je gospod Mile, ki je bil nekoč srce in duša Narodnega pozorišta, sicer pa je delal v direkciji?! Ni ga več, umrl je, saj je bil že takrat ostarel, a dovolj vitalen. Spoznal sem mlajšo, prijazno gospo iz direkcije in ji razložil svojo željo. Storila je nemogoče in dobil sem na galeriji edini sedež, ki ni bil prodan, ker je rezerviran za naključne goste.

V gledališču je pred koncertom vladala svečana atmosfera. Nekoč so tu prepevale velike zvezde jugoslovanskega opernega neba, od Miroslava Čangalovića, ki je z našim Ladkom Korošcem obšel ves svet z Massenetovim Don Kihotom (on je nastopal v naslovni vlogi, naš Ladko je bil imenitni Sančo Pansa), in Radmile Bakočević, Milke Stojanović, Dđurđevke Čakarević in Radmile Smiljanić do Zvonimira Krnetića in Živana Saramandića. Tudi Slovenca Valerija Heybal in Rudolf Francl sta bila nekaj časa ugledna člana Beograjske opere.

Zdaj so se generacije zamenjale in prišli so novi, prav tako dobri in obetavni pevci, a le malokdo od njih je že uspel tudi v svetu.

Glasbeno vodstvo na koncertu si je, z orkestrom Beograjske opere, delilo več dirigentov, bil pa je zelo dolg, saj je obsegal kar tri dele. V prvih dveh delih smo spremljali v glavnem operne arije in odlomke, v tretjem so bili na sporedu operetne melodije, prizori iz muzikalov, popularne pesmi (O sole mio) in romance.
Žal se je zgodilo to, česar nisem pričakoval in česar ne maram. Prireditev pravzaprav ni bila koncert, kot je bilo napovedano, ampak so arije in duete izvajali v kostumih in na opremljenem odru. V angleščini to poimenujejo »semi-staged performance«.

Najprej je bila na sporedu uvertura k Rossinijevi operi Semiramida, ki jo je izvajal orkester pod vodstvom Đorđa Pavlovića. Oder je bil opremljen v stilu opernega dogajanja, ob strani svečniki in sploh bogata dekoracija. Sledila je arija naslovne junakinje, ki jo je zelo dobro izvedla Gordana Tomić, dirigirala pa je Ana Zorana Brajović (ostali dirigenti so bili še: Đorđe Stanković, Vojkan Borisavljević in Vesna Šouc).

Za naslednje točke je dekoracija ostala ista, zboristi in statisti, ki so bili oblečeni v kostume za prvi nastop, se seveda niso preoblačili, in tako je prišlo do nesporazumov, ki jih naključni obiskovalci niso opazili, bolj osveščeni ljubitelji in poznavalci opere pa so seveda jih.

Ko je Lucia pela arijo ob vodnjaku in ko sta Adina in Nemorino (Donizettijev Ljubezenski napoj) izvajala svoj duet, ki naj bi se odvijal na vasi, je bila scenografija še zmeraj iz Semiramide, »vaščani« pa so bili tudi gospe in gospodje v bogatih oblačilih in s sivimi lasuljami.

V drugem delu je scena ostala ista in višek nesporazuma je bila habanera iz opere Carmen. Naslovna junakinja, sicer tobačna delavka, ki pride na ulico s svojimi sodelavkami, kjer skupaj zapeljujejo bolj ali manj naključne mimoidoče, jo je zapela v prelepi, dolgi, rdeči, večerni, dekoltirani obleki. Dragana del Monaco je bila sicer privlačna in kar dobro je pela pod vodstvom dirigentke Brajovićeve, a to ni bila avtentična Carmen ampak dama iz visoke družbe.

Sicer je bila raven pevskih izvedb na dovolj visoki ravni. Od vseh je najbolj ugajala dramska sopranistka Jasmina Trumbetaš Petrović, ki je sodelovala v duetu Leonore in grofa Lune iz Verdijevega Trubadurja, sama pa je odlično izvedla arijo iz drugega dejanja Puccinijeve Tosce (»Vissi d'arte«).

Največ je bilo baritonskih arij, v katerih se je zelo dobro izkazal gost večera, italijanski baritonist Giuseppe Altomare. Zapel je arijo Macbetha, sodeloval v duetu Leonore in grofa Lune iz Trubadurja, nato pa še ariji Gerarda iz Giordanove opere Andrea Chenier in arijo Rodriga iz Verdijevega Don Carlosa. Izkazal se je lepim, prodornim baritonom in z markantno odrsko pojavo.
Sicer pa sta ugajala tudi Ljubodrag Berović v ariji Renata iz Verdijeve opere Ples v maskah in predvsem Ivan Tomašev, ki je izvedel monolog Jaga iz Otella.

Drugi del koncerta je zaključila napitnica iz Traviate, ki je že oznanjala tretji, lahkotnejši del, ki pa ga jaz, žal, nisem dočakal. Neka dama je zasedla moj prostor in nisem se hotel prepirati zanj, stal pa tudi ne bi, zato sem odšel, saj je bil večer kljub vsemu dovolj dolg, bogat in – po svoje – tudi zanimiv.