Ta je zahteval parlamentarizacijo krize, zato je Draghi predvčerajšnjim pred senatom predstavil svoje pogoje za nadaljevanje dela vlade. Toda glasovanja o novi zaupnici se niso udeležili senatorji kar treh strank, zato je premier včeraj odstopil, predsednik Sergio Mattarella pa razpustil parlament in napovedal predčasne volitve, ki bodo 25. septembra.

Davide Maria De Luca iz dnevnika Domani meni, da je Draghi ob tokratni krizi ravnal v nasprotju z vso svojo osebno življenjsko zgodbo: ni se pogajal, ni posredoval in niti iskal kompromisov, s čimer pa je trčil ob edini neokrnjeni princip italijanskega povojnega sistema: da namreč nihče nikoli ne sme pridobiti preveč moči. Kolega je zadel v črno.

Za ljubitelje teorij zarot dodajmo, da so h koncu Draghijeve 17-mesečne vlade temeljno prispevali voditelji treh strank, ki so v minulih letih – vsaj občasno in kadar je bilo to oportuno – izražali naklonjenost Vladimirju Putinu in njegovemu slogu vladanja, do italijanske vojaške pomoči Ukrajini pa so znali biti v zadnjih mesecih vsaj skeptični.

Toda poskusimo drugače. Mario Draghi je v svoj zadnji karierni podvig vstopil z velikanskim moralnim kapitalom "najuglednejšega Italijana na mednarodnem prizorišču" in človeka, ki – domnevno – ve, kaj je treba postoriti. Toda kot človek, nevešč političnega boja strankarskega tipa, je svoja liberalna ekonomicistična načela (čeprav s socialnim korektivom, ki ga je od njega zahteval čas epidemijske, vojne in inflacijske negotovosti) razumel kot sistemsko, skoraj aksiomatično držo – kot v tem času in prostoru nujno in edino pravo pot do rehabilitacije "Sistema Italija". In tu se je bržčas zmotil: šlo je za politično stališče, ki bi bilo enakovredno vsem drugim, če le ne bi …

… če le ne bi bila Italija država z omejeno suverenostjo, kar v domačem strankarsko političnem prostoru sproža hude frustracije. Zanjo sta vsaj dva temeljna vzroka: odvisnost od (vojaškega) zavezništva z Združenimi državami Amerike ter odvisnost od odločitev Bruslja (in njegovih ekonomsko-finančnih pogojevalcev). V desetletjih domala nenehne rasti javnega dolga, ki je med epidemijo presegel 150 odstotkov bruto domačega proizvoda, je postal primež zunanjih deležnikov še bolj čvrst, manevrski prostor domačih odločevalcev pa čedalje ožji. In zato je razdraženost po domala vsem političnem spektru čedalje večja.

Korenček in palica

Mario Draghi ni nikoli v življenju kandidiral na volitvah, zato je bil prepričan – tako je vsaj povedal v sredo v senatu – da na mestu predsednika vlade nujno potrebuje mnogo več kot le navadno večino v parlamentu. Svoje karte je v veliki meri stavil na reforme (palica), ki jih je od Italije zahtevala Unija, če naj ji vsake pol leta pošlje po 25 milijard evrov nepovratnih sredstev in poceni kreditov (korenček).

Toda v človeški naravi je, da palico začuti, še preden pade, medtem ko na korenčke sproti pozabi.

EU tretjino sredstev za okrevanje namenil Italiji

Odgovor na vprašanje, zakaj je Evropska unija skoraj tretjino sredstev iz svojih Skladov za okrevanje namenila Italiji, ki sodi med deset gospodarsko najbolj razvitih držav sveta, je kompleksen. Toda dovolimo si odgovoriti nanj z ironično anekdoto, ki se je po rimskih novinarskih krogih širila pred letom.

Italija je jeseni leta 2019 zamenjala dotedanjo vladajočo koalicijo desnih suverenistov in idejno majavih, a glasnih populistov z novo, v kateri so se vse bolj liberalni socialni demokrati zavezali, da populiste zvlečejo na progresivni breg. Ta vlada je dokončala nov plinovod iz Azerbajdžana in se tudi sicer nekoliko oddaljila od Rusije. Združene države Amerike, ki jim je bilo to pogodu, so tako imele dolg do Italije; priložnost za povračilo je prinesla epidemija, ko so ZDA pritisnile na Nemčijo (in njene severnoevropske satelite), naj finančno rešijo Italijo, v zameno pa so jim prižgale zeleno luč za dokončanje plinovoda Severni tok 2. Toda, kot rečeno, gre samo za anekdoto.

Predčasne volitve 25. septembra

Predčasne volitve bodo torej 25. septembra; datum je nadvse zanimiv. Ravno tega dne bo namreč minilo z zakonom predpisanih "štiri leta, šest mesecev in en dan" od začetka zdajšnjega sklica parlamenta, s čimer bodo poslanci in senatorji izpolnili minimalni pogoj za izredno, parlamentarno pokojnino.

V tednih po tem se bo morala Italija hočeš-nočeš spominjati žalostne obletnice; oktobra leta 1922 so namreč državi zavladali fašisti. In – kdove, morda bo Italija dobila prvo premierko v zgodovini, skrajno desničarsko političarko Giorgio Meloni? Morda bo prvi dan nove vlade celo 30. oktober? Točno stoletje po tem, ko je kralj Viktor Emanuel III. podelil mandat za sestavo vlade Benitu Mussoliniju?