Čeprav se je Draghi od četrtka dalje zavil v molk, namreč zdaj kaže, da bi utegnil kljub naveličanosti s strankarskim merjenjem moči popustiti.

Od leta 1945 do danes je imela Italija okoli 70 vlad, v povprečju je bila posamezna na oblasti 13 mesecev, kaže statistika. Upoštevaje to ni presenetljivo, da je v Rimu te dni znova napeto. Draghijeva velika koalicija oz. vlada narodne enotnosti je na oblasti dobro leto in pol. Hitra obnova: druga vlada Giuseppeja Conteja je razpadla, potem ko je Matteo Renzi, vodja takrat koalicijske stranke Živa Italija, umaknil podporo koaliciji, ki je zato razpadla. Predsednik Sergio Mattarella je Mariu Draghiju, bančniku in nekdanjemu predsedniku Evropske centralne banke, naložil, naj oblikuje vlado narodne enotnosti, ki jo sestavljajo stranke različnih političnih polov: Gibanje petih zvezd, Liga, Demokratska stranka, Naprej Italija, Articolo Uno ter vrsta majhnih sredinskoliberalnih strank. Draghijeva vlada naj bi ostala na oblasti do marca 2023, ko bodo redne parlamentarne volitve.

Prejšnji teden Gibanje petih zvezd, katerega predsednik je zdaj nekdanji premier Giuseppe Conte, ni podprlo 23-milijardnega svežnja pomoči gospodinjstvom in podjetjem, temveč so njegovi poslanci med glasovanjem zapustili parlament. Razlog za to je bil ukrep za olajšano gradnjo nove termoelektrarne na odpadke v Rimu, ki jo je vlada vključila v sveženj, čemur pa Gibanje petih zvezd močno nasprotuje. Draghi je na glasovanje vezal svojo zaupnico, in čeprav je bil sveženj z zadostno podporo brez težav potrjen, se je odločil, da predsedniku države ponudi svoj odstop. Mattarella je odstop zavrnil.

"Danes je Draghijeva naloga, da obema domovoma predstavi razloge za svoj odstop. Po sinoči objavljeni časovnici bo zjutraj stopil pred senat. Če odstop ne bo brezpogojen, bosta sledila razprava in v večernih urah glasovanje o zaupnici vladi, postopek pa bodo v četrtek dopoldne ponovili še v poslanski zbornici," pojasnjuje Petrovec in v istem hipu doda, da morebitni dokončni Draghijev odstop ne pomeni samodejno takoj predčasnih volitev. "To pomeni, da Mattarella naredi krog posvetovanj s strankami, gre preverjat, ali ima alternativa obstoječe vlade zadostno večino, kar lahko traja dneve, če ne tedne."

Če bi prišlo do predčasnih volitev, bi bile te najprej 25. septembra. "Scenarij se mora pokazati do 12. avgusta, ker se takrat začnejo parlamentarne počitnice, ki potem trajajo do 10. septembra. Če seveda Draghi ne bo popustil in odprl špranje, da še naprej vodi koalicijo, ki pa bo najbrž "samo" večinska, saj bi Gibanje petih zvezd jutri utegnilo glasovati proti zaupnici. Toda bolj ko se bo Italija bližala volitvam, zahtevnejša bo njegova naloga." Kot pravi Petrovec, prehod Gibanja petih zvezd v opozicijo pomeni, da se znova zbudijo vsi populistični prijemi napadanja, kar bo sprožilo reakcijo pri drugi potencialno populistični formaciji, to je Salvinijevi Ligi, ki je izjemno spretna pri ustvarjanju populističnih spinov oz. situacij, ki so predvolilno zanimive in učinkovite. "Ne glede na rešitev, ga čaka vsak mesec kakšen napad znotraj koalicije. Draghijev položaj bo zato, če ostane na položaju, iz tedna v teden težji. Patos sklicevanja na odgovornost do naroda pa je v Italiji vendarle močan argument, ki lahko v teh dneh kaj premakne."

Možnosti je v tem trenutku tako še nekaj: izhodišče je to, da je namen Maria Draghija, da odstopi, resen. Mattarella ga je postopkovno ustavil za nekaj dni s tem, ko je od njega zahteval, da v obeh domovih parlamenta predstavi razloge za svoj odstop. Draghi je po Petrovčevem mnenju presodil, da s tem, ko Gibanje petih zvezd ni glasovalo za sveženj ukrepov za pomoč državljanom in podjetjem, na katerega je bila vezana zaupnica, ni več narodne enotnosti oz. minimalnega soglasja med deležniki koalicije oz. vlade narodne enotnosti, kot je bila izglasovana pred letom in pol.

"Protiargument je, da ima več kot potrebno večino, tudi če Gibanje petih zvezd odide iz koalicije. Toda to je novinarski spin, ki ga v eter pošilja dnevnik Il Fatto Quotidiano, ki je bil pred leti, v času intenzivnega boja proti mafiji in korupciji, zelo upoštevan, v času od zadnjih volitev pa je postal skoraj glasilo Gibanja petih zvezd. Ta argumentacija je izrazito politična, izhaja iz načela, da ima Draghi večinsko podporo – in če jo ima, naj vlada. Toda ne smemo pozabiti, da je Draghi človek, ki nikoli ni prišel do položaja na volitvah, o sebi razmišlja, kar je tudi javno večkrat dejal, da je v službi institucij, njim je na voljo. Nikakor pa ne namerava sestopiti na raven medstrankarskih trenj. To je precej pomemben argument."

Draghi na čelu Nata?

Kot pravi dopisnik, se je poleg možnosti, da bi Draghi nasledil Mattarello na Kvirinalu, omenjala tudi možnost, da bi, potem ko so Jensu Stoltenbergu za leto dni podaljšali mandat na čelu Nata, ker da čakajo Draghija, postal generalni sekretar zavezništva. "Po mojih informacijah Draghi teh ambicij nima. Čuti se odgovornega, da služi državi, če je taka potreba. Zato v trenutku, ko ga Gibanje petih zvezd več ne podpira oz. mu postavlja pogoje, on izstopa iz igre. Ne glede na odgovornost, ki jo čuti do reformnega procesa, ki ga je sprožil ob črpanju evropskih sredstev iz Skladov za okrevanje, ki so za Italijo zelo velika priložnost. Praktično ena tretjina evropskih Skladov za okrevanje gre namreč v Italijo," opomni na zelo pomembno dejstvo.

Ob tem opomni na to, da Italija še nikoli ni šla jeseni na volitve. Najhitreje bi volitve, če bi prišlo do njih, lahko bile 25. septembra. "To pomeni, da je nova vlada v sedlu ne prej kot novembra, od začetka novembra do novega leta sestaviti proračun je pa kratek čas. Če bi se šlo zdaj na volitve, je verjetno, da bi zmagala desna sredina: koalicija strank Bratje Italije, Liga in Naprej, Italija je občutno močnejša kot druge hipotetične koalicije."

Po dopisnikovih besedah bi si Mattarella želel, da vlada v obstoječi obliki obstane do rednih volitev prihodnje leto ali vsaj do priprav proračuna za prihodnje leto, ki se po navadi "zapre" decembra, kar pomeni, da bi bile volitve potem takoj v začetku leta. Tako bi se zaključil reformni cikel, ki je vezan na tretjo tranšo sredstev za okrevanje. "Letno dobi Italija dva svežnja po 25 milijard evrov, zdaj si prizadeva za prvi za prihodnje leto. V tem trenutku je bistvena reforma, ki je v pripravi, reforma konkurenčnosti, v povezavi z njo pa prihaja do protestov taksistov v zadnjih dnevih." Liberalizacija oz. večja konkurenčnost bi pomenila prihod Uberja in vseh drugih, ki bi lahko konkurirali taksistom. Druga stvar, ki je vezana na izboljšanje konkurenčnosti v Italiji, so koncesije za plaže. "Tu je protekcionizem zelo visok, v državno blagajno kane zelo malo glede na obseg dobička, ki se ustvari s koncesijami. To je taka močna klika, ki ustavlja vlado pri liberalizaciji v skladu z evropsko uredbo, ki zahteva, da naj za koncesije za italijanske plače pod enakimi pogoji kandidirajo vsi iz EU-ja," pojasnjuje Petrovec.

Liberalno časopisje, kot je Corriere della Sera, ki je provladno, napoveduje, da bi lahko v zadnjem hipu prišlo do kakšnega strateško pomembnega telefonskega klica, ki bi ga Draghi prejel iz tujine, kar se v Italiji rado zgodi. To je lahko klic iz Washingtona ali Bruslja, manj verjetno iz Berlina, opisuje mogoča "posredovanja".

Alternativa nadaljevanju Draghijeve vlade je prehodna koalicija, predvidoma brez Gibanja petih zvezd; na desnici so jasni, pravijo, da v Gibanje nimajo več zaupanja. "Taka koalicija, v kateri Gibanja ne bi bilo, pa je zelo problematična, ker v tem primeru je na eni strani populistični desničarski diskurz Salvinija, na drugi strani pa Demokratska stranka, ki tudi želi trenutno skozi parlament speljati nekaj svojih izrazito liberalnih zakonov, kot je olajšanje pridobivanja državljanstva za otroke migrantov in delna legalizacija marihuane," našteje posledice okrnjene koalicije narodne enotnosti.

Draghi je viden kot tisti, ki lahko preseže razlike

Na vprašanje, kako Italijani vidijo Draghija, sogovornik odgovarja, da se je Italija znašla v položaju, ko so določene reforme preprosto nujne, ne glede na politično barvo. "Politika v strankarskem smislu besede teh težav ni sposobna rešiti. Draghi pa, kot najuglednejši Italijan na mednarodnem prizorišču, predstavlja rešitev za to. V letu dni in pol vladanja tega statusa ni izgubil, kar je fascinantno. Rešiteljev naroda je bilo že kar nekaj, pa vsi so padli. Spomnim se, ko sem julija 2016 prišel v Italijo, je bilo splošno razširjeno prepričanje, da alternative za takratnega premierja Renzija še nekaj časa ne bo. Pa je Renzi šest mesecev pozneje padel, ko na referendumu ni dobil podpore za svoje ustavne reforme. Draghi svojega statusa potencialnega rešitelja domovine še ni izgubil."

Gibanje proti sežigalnici, Draghi je pragmatičen

Ob tem Petrovec pojasni dogajanje v povezavi z vzrokom, ki je sprožil vladno krizo. V svežnju pomoči je vlada umestila ukrep za olajšano gradnjo sežigalnice v Rimu, čemur je Gibanje petih zvezd nasprotovalo. "Takim ekološko problematičnim projektom Gibanje petih zvezd načelno nasprotuje ves čas, čeprav so v prvi Contejevi vladi popustili pri gradnji jadranskega plinovoda TAP in pri gradnji hitre železnice iz Torina proti Franciji, čemur so sicer oni ves čas kampanje leta 2018 nasprotovali in zaradi tega lokalno prejeli mnogo glasov. Tako da v resnici niso tako načelni, kot bi hoteli biti." Toda za Draghija je gradnja nove sežigalnice predvsem praktična rešitev, opomni sogovornik. "To je povezano s tem, da je sredi junija gorelo v predmestju Rima in je ogenj požrl eno celo linijo obstoječe sežigalnice v Malagrotti. Lahko torej celo rečemo, da so okoljske spremembe, ki povzročajo čedalje več požarov, posredno "krive" za politično krizo v Italiji. Toda Draghi v tem trenutku ne razmišlja o morebitni okoljski spornosti projekta; razmišlja o najučinkovitejši rešitvi perečega vprašanja odpadkov v glavnem mestu."

Conte ima znotraj stranke veliko težav

Na drugi strani pa je stranka Gibanje petih zvezd že dolgo časa v krizi. Njegova podpora se je močno znižala. "Gre za Contejev problem, da mora konsolidirati svoj položaj. Njegov prihod na vrh stranke je bil problematičen, zasenčil ga je ustanovitelj stranke Pepe Grillo, ki je neuradno govoril slabe stvari o Conteju, da je nesposoben za to. Toda to so potem rešili, ker preprosto ni bilo drugega kandidata, ki bi hotel voditi tako raznovrstno skupino ljudi. Za Conteja pa je bila to tudi politična rešitev, čeprav bi bilo zanj verjetno bolje, da bi se takrat umaknil nazaj v advokaturo."

V stranki se je zaradi padanja podpore v javnosti nezadovoljstvo hitro širilo. "Z volilnih 34 odstotkov leta 2018 je javnomnenjska podpora G5Z v času prve Contejeve vlade v partnerstvu z Ligo v roku 13, 14 mesecev padla za 15 odstotnih točk in od takrat je še naprej padala, ne glede na to, kaj je Gibanje počelo. Del volivcev jim je zamerilo partnerstvo z desnico, drugi naslednjo partnerstvo z levo sredino, tretji sodelovanje v liberalni vladi Maria Draghija. Šlo je za konstanten osip, prejšnji mesec pa je prišlo do hudega udarca, ko se je zunanji minister Luigi Di Maio odločil, da potegne 60 parlamentarcev za sabo in ustanovi novo gibanje Skupaj za prihodnost. Podpora Gibanju je padla pod 10 odstotkov, zazvonili so zadnji alarmi, naj se reši, kar se rešiti še da. V Gibanju so ljudje, ki so vlagali v delo vlade, ki so zelo skeptični do radikalnih rešitev, na drugi strani pa so aktivisti, ki so se zbrali okoli Conteja. V prejšnjih letih sem večkrat rekel, da je Conte sposoben, potrpežljiv, trpežen pravnik, ki pa nima pokončne hrbtenice. Po štirih letih, odkar se z njim ukvarjamo, dejansko ne vemo, kakšna so njegova osebna svetovnonazorska in politična stališča, saj so nadvse upogljiva."

Na vprašanje, kako je mogoče, da skrajna desnica, stranka Bratje Italije, tako občutno pridobiva podporo, Petrovec odgovarja, da je glavni razlog razočaranje velikega dela Italijanov s svojim življenjskim standardom. "Ne bi rekel, da je prišlo do obrata znotraj stališč italijanskega elektorata; težko rečem, da bi bila zdaj že skoraj četrtina volivcev usmerjenih skrajno desno. Gre za nekaj drugega: zaradi očitnega padca standarda v Italiji današnje aktivne generacije ugotavljajo, da živijo slabše od svojih staršev. Zato se v petletki po vsakih volitvah praviloma vedno zgodi občuten prehod elektorata k opoziciji – oziroma h komur koli, ki ne vlada. Trenutno pa je skrajno desna Bratje Italije edina večja opozicijska stranka v državi."