Bom še kaj o ekonomiji napisal, ko se mi zabliska. Pustimo torej hibridno ekonomijo za zdaj počivati in se za začetek posvetimo človeku, ki je lani legel k absolutnemu počitku. Avtor zgornje izjave je Robert Hughes. Avstralec, umetnostni kritik, eden največjih v anglosaškem svetu.

Leta 1980 je za BBC posnel serijo dokumentarcev o modernizmu Šok novega, ki si jo je menda ogledalo 25 milijonov ljudi. Nekdo je zapisal: "Morda se z njim strinjaš ali pa ne. Dolgčas ti ne bo."

Nekoč ga je neki umetnik "ruknil na gobec". Ko se je pobiral s tal, je svojega napadalca vprašal, ali ga je slabo ocenil ali kaj. Ja, bil je neusmiljen, zabaven, žaljiv, duhovit, razgledan, izobražen, avtoritativen in tako naprej. Njegove najljubše "tarče" so bili Warhol ("To je bil najbolj neumen človek, kar sem jih kdaj srečal."), Prince, Schnabel, Hirst, body art kar počez, konceptualizem kar počez, minimalizem kar počez in tako naprej. Posebej je "ljubil" zbiratelje sodobne umetnosti ("bogati in nevedni"). Pravzaprav je verjel, da je trg iz umetnosti naredil sranje, kakršno pač gledamo na preštevilnih prizoriščih po svetu.

Na drugi strani ni skoparil s komplimenti, kadar je naletel na kaj izjemnega. Imel je pomisleke o Jacksonu Pollocku, je pa zato občudoval Richarda Diebenkorna, nekoliko spregledanega sopotnika abstraktnih ekspresionistov. Ali Francisa Bacona, ali Picassa, ali Braquea, ali Velasquesa. Da ne bo pomote; tudi ob teh je bil kritičen v smislu tiste vrste intelektualne poštenosti, ki je med kritiki, kuratorji, umetniki in galeristi danes skoraj ni več.

Gornji citat lahko beremo tudi kot odgovor na danes popularno idejo o koncu umetnosti. Umetnosti je konec že vsaj od trenutka, ko je Duchamp v galeriji razstavil pisoar kot umetniško delo. Falirani umetniki, kakršen je bil tudi Duchamp, so v šestdesetih iz tega podviga izpeljali konceptualizem, body art, neodado, antiart, bad painting in tako naprej. Ja, iz enkratnega dejanja, iz singularnosti tako rekoč, je zraslo celo drevo. Težava je v tem, da je že v osnovi - v singularnosti - napaka. Bistvo Duchampove geste je namreč v vprašanju: "Zakaj je slika Goye ali Maneta umetnost, pisoar pa ne?"

Hughes trdi, da v umetnosti ni napredka. Če ni napredka, tudi konca ni. So samo valovanja v intenzivnosti. Vprašanje ob pisoarju je torej napačno zastavljeno. Tudi pisoar je seveda umetniški kos, saj gre konec koncev za oblikovalski izdelek. Pravo vprašanje bi bilo, kako kakovostna umetnost je pisoar. Ne prav zelo, kaj? Malo pa že. Po Hughesu je Duchampov pisoar samo umetnost nizke intenzitete.

* V umetnosti ni napredka. Obstajajo le nihanja intenzitete.