Tako je ugledni ruski zgodovinar Andrej Zubov začel svoj komentar v časopisu Vedomosti. Upam, da profesorja ni med protestniki, ki v Moskvi javno nasprotujejo ruskemu vojaškemu posegu v Ukrajini. V tem primeru je lahko pristal v priporu. Ruske oblasti so namreč dovolile le množične proteste ljudi, ki vojaške načrte Kremlja podpirajo.

Krim je bil zmeraj občutljiva tema, saj ga Rusi dojemajo kot "svojega", predajo polotoka pod okrilje pred 60 leti še Ukrajinske SSR pa kot izdajo in zgodovinsko krivico. Morda je resnično tako, ampak v 21. stoletju bi si lahko predstavljali, da vojna v Evropi res ni več sredstvo za celjenje zgodovinskih ran. Očitno naivna misel. Pa vendar je razpadanje Ukrajine, ki se nakazuje, poraz vseh nas, dokaz civilizacijske nezrelosti. V javnost so izstrelili vso mitološko navlako imperialnega mišljenja o historičnih pravicah do ozemlja. Rusija formalno ščiti rusko govoreče prebivalstvo na Krimu, ki, razen nekaj razgretih glav, niti ni vedelo, da potrebuje zaščito vojakov. Menda pred neonacisti in neofašisti iz zahodne Ukrajine, ki jih na Krimu ni. Da ne bo pomote, skrajno nacionalistična gibanja v Ukrajini obstajajo in črpajo iz arzenala antisemitskega, antipoljskega in antisovjetskega UPA-OUN iz časa 2. svetovne vojne. V določenem trenutku je celo kazalo, da so skrajneži v protestih prevzeli pobudo. Ampak skrajna gibanja še kako obstajajo v tudi v Rusiji. Kdo ščiti pred njimi ruske državljane? In seveda se postavi vprašanje, kdo bo ščitil tistih 42 odstotkov neruskega prebivalstva Krima? Ukrajinska vojska? Ali morda kakšna muslimanska sila, ki bo priskočila na pomoč bratskim Tatarom, najbolj avtohtonim prebivalcem, ki so se po Stalinovem eksperimentu preseljevanja na polotok lahko vrnili šele v času perestrojke? Scenarij tovrstne pomoči je znan tako iz sovjetske oz. ruske kot tudi zahodne prakse. Najprej neki oboroženi neznanci sesujejo lokalne oblasti in postavijo nove. Te prosijo zaščitnico za vojaško pomoč. Zaščitnica, v tem primeru Rusija, se formalno malce lomi, pobude si podajata Kremelj in parlament, da odločitev na koncu pristane tam, kjer je bila že na začetku. Pri predsedniku, ki ima seveda zvezane roke in mora ukrepati. Če je ruskim oblastem kaj do ljudi na Krimu in na vzhodu Ukrajine, bi njihove interese lahko že ves čas ščitile z učinkovito gospodarsko-socialno sosedsko politiko.

Medtem ko profesor Zubov riše vzporednice ukrajinsko-ruskih zapletov s pripravami na anšlus leta 1938, izpeljavo priključitve Avstrije, »kjer so tudi živeli Nemci«, ter končno usodo tretjega rajha, ne gre spregledati, kako živ je sindrom imperija v Rusiji. Imperij pa, poleg tega, da je večnacionalen, živi na račun širitve. Ukrajina je v svojem neodvisnem obdobju dala kar veliko povodov za razmišljanje, da je primerna tarča. Nekaj zaradi tega, ker je v očeh številnih Rusov to še zmeraj krajina, "na" katero gredo in ne "v" katero potujejo, predvsem pa zaradi nesposobnosti lastne politike. Vase zaverovane elite niso sposobne razmišljati državniško, ampak imajo pred očmi svoje, parcialne interese. Tudi oranžno obdobje Viktorja Juščenka in Julije Timošenko je dokazalo, da to nista politika, na katera bi lahko stavil Zahod. Ukrajinski državni vrh, kdor koli ga je že zasedal, je tako ostajal deloma ujet v koncepte nacionalnosti iz 19. stoletja, ki v Ukrajini ne delujejo. Predvsem pa nikoli ni znal nagovoriti vseh Ukrajincev - ne glede na to, kateri jezik govorijo - in delovati tako, da bodo razumeli, da je njihova prihodnost prav v enotni, samostojni Ukrajini. In ne na obrobju imperija ali države, ki to želi biti, pa čeprav je ena najpogostejših tem, ki se nenehno pojavljajo v ruski javnosti, strah pred razpadom Rusije. Kar seveda dodaja aktualnemu dogajanju pridih paradoksalnosti.

Tukaj je še Zahod s svojimi nesrečnimi, tragičnimi iraško-afganistansko-sirskimi in še kakšnimi sramotami. Tam se zahodna civilizacija, očitno pod globokim vtisom delitev Samuela Huntingtona, bojuje za svoje interese. Z enako težo lahko rečemo, da se zdaj pravoslavna civilizacija "mobilizira" pod vtisom idej filozofov, kot so Nikolaj Danilevski, Nikolaj Berdjajev, Vladimir Solovjov, Ivan Ilin in Aleksander Dugin.

Žal je kot na dlani, da velesile, katere koli, v ključnem trenutku sledijo lastnim interesom. Določila mednarodnega prava, o katerem sicer govorijo strastno, s peno na ustih, pa ignorirajo, ali še pogosteje sofistično interpretirajo. Peskovnik, spoštovani, v katerem se igrajo vase zaverovani starikavi otroci, bolni zaradi popolne kontaminiranosti peska, in brez zavedanja, kakšne posledice imajo lahko njihove igrice. Ali še huje, morda jih, zaslepljenih s svojimi željami, to niti ne zanima.