Zdi se, da medicinska stroka in njeni privrženci ter tisti, ki lažje zaupajo avtoriteti in znanosti, v virus verjamejo, drugi tradicionalno bolj uporniški, privrženci naravnih metod zdravljenje, skeptiki drugih vrst pa v virus – ali pa vsaj v njegove posledice – ne verjamejo.

Prvi naj bi sejali paniko in strah, drugi pogumno opozarjajo, da za to razloga ni. Ta razprava daje vtis, da si tisti, ki v obstoj virusa verjamejo, ne želijo, da bi virus oslabil, da bi se medicina do določene mere motila, da bi se življenje čim prej vrnilo v stare tirnice. Da maske ne bi bile obvezne. Ta vtis je seveda po večini napačen. Večina nas ima podobne želje in cilj – da bi bili zdravi, da bi bili zdravi naši bližnji in da bi se lahko čim prej vrnili v normalno življenje. Takšne želje imajo najverjetneje tudi infektologi, virologi, mikrobiologi, družinski zdravniki in drugi strokovnjaki, ki so v konkretno zgodbo vpleteni bolj kot drugi poklicni profili. Ki bodo najbolj vpeti tudi, če se bodo epidemiološke razmere še poslabšale, a so trenutno največja tarča dvomljivcev.

Pot do cilja

Cilj je popolnoma enak – vprašanje pa je, kako bomo to pot prehodili. Nekateri to poskušajo z uporom in zanikanjem, drugi z relativno odgovornostjo do sebe in družbe. Stroka se je naučila, da virus ni smrtonosen vedno in za vsakogar. Da bolj prizadene starejše – a ne le tistih, katerih življenje je res v zadnjih izdihljajih. Razprava o tem, ali bi bilo najbolj smiselno zaščititi predvsem starejše in hudo bolne, je na mestu. A ima najverjetneje pomanjkljivosti pri izvedbi.

To bi pomenilo, da bi starejši od na primer 70, morda tudi 60 let, ljudje z oslabljenim imunskim sistemom, bolniki s hudimi kroničnimi obolenji, onkološki bolniki, morali ostati sami doma, v domu za starejše, izolirani v bolnišnici – da bi lahko vsi mlajši in bolj pri močeh popolnoma normalno živeli. Tako bi v bolnišnicah zagotovo še vedno pristalo kar nekaj ljudi, nekaj bi jih tudi umrlo. A glede na to, kar sem se med poročanjem o novi bolezni naučila, to najverjetneje ne bi povsem zlomilo zdravstvenega sistema in zdesetkalo populacije.

"Če je v nas še kaj duhovnosti, nas mora biti groza tega scenarija"

Imamo torej enak cilj, podobne informacije, le malo drugače si jih interpretiramo. Bistvo besedne vojne, ki trenutno poteka na spletu ni: ali je virus res smrtna grožnja za delovno aktivnega, zdravega človeka ali ne. Bistvo je: ali izbiram solidarnost s svojo okolico, predvsem s šibkejšimi od sebe, ali ne? Ali izbiram solidarnost z zdravniki in medicinskimi sestrami? Ali izbiram solidarnost z bolniki, ki bodo jeseni in pozimi potrebovali posteljo v bolnišnici zaradi gripe? Ali bom nosil/-a masko, da se bo lahko triletna deklica z epilepsijo razmeroma varno igrala s svojimi vrstniki? Da bo hudo bolna mlada mamica lahko peljala svoje otroke na sladoled in obiskala sorodnike? Da bo tudi 80 let stara soseda lahko šla brez večjih skrbi v trgovino in na kavo s prijateljico? Z masko in previdno – tako kot vsi drugi.

Slavoj Žižek je na začetku epidemije v pogovoru za Val 202 dejal: "Na neki ravni bomo lahko degradirali na logiko primitivnih družb. Na neki ravni se nam ne dogaja nekaj novega, s stališča biologije v pomenu naravne logike preživetja se dogaja nekaj dobrega za nas. Umrlo bo nekaj odstotkov tistih, ki so šibki, ovira za naš zdravstveni in pokojninski sistem. Če je v nas še kaj duhovnosti, nas mora biti groza tega scenarija." Se v njegovi napovedi že prepoznamo?