Danes se z njim celo ponosno podpiše. Kakor koli, dr. Burek alias Jernej Mlekuž, znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC-ja SAZU-ja, pa tik pred velikonočnimi prazniki kot urednik podpisuje tudi knjigo Venček domačih: Predmeti, Slovencem sveti!

In kateri so ti predmeti? Vsekakor je težko in nemogoče označiti predmete, ki bi stoodstotno označevali slovenstvo. Lahko pa med njimi najdemo takšne, ki to označujejo bolj kot drugi. In eden takšnih predmetov je Harmonika. Njenemu fenomenu se je v svojem besedilu posvetila Mojca Kovačič. Damir Josipovič se je "posladkal" s prekmursko gibanico, Dimitrij Mlekuž se je ozrl v "gospodarja veder" oziroma vaško situlo, že omenjeni Jernej Mlekuž pa je "užival" v kranjski klobasi. Štirje predmeti, ki so vsekakor sveti, če že tako rečemo, niso pa edini. Nabor bi bil vsekakor lahko večji in širši, le najti bi se moralo dovolj znanstvenikov in raziskovalcev, ki bi bili pripravljeni denimo ugrizniti v potico, razstaviti kozolec, se okrepčati s cvičkom, se morda pomastiti z burekom, če že imamo kranjskega, takšnega z zastavico na v drobovje mastne pite zapičenem zobotrebcu. Pa vendar se Venček domačih osredotoča zgolj na štiri: kranjsko klobaso, harmoniko, vaško situlo in prekmursko gibanico. Da, med drugim izloča tudi sodobne in komercialne svetinje tipa Akrapovičevi auspuhi, kar bi mu kakšni preveč žgoči ljubitelji Mirana Ališića utegnili celo zameriti; izpušča kokto, ki jo je celo na domačih gostinskih vrtovih izrinila kokakola, kar že tako in tako pomeni, da nam ni sveta, ker se s svetinjami se pač tako ne dela; izpušča elanke, ki niso več svetinja, odkar je matadorka Tina prestopila k Stockliju (to, da smo ga prodali Hrvatom, ne šteje!); izpušča Srečka Katanca, Zlatka Zahoviča in Sebastijana Cimerotiča, ki so sicer svetinja za določen krog ljudi, ne pa za "narod" oziroma če skrajšamo: ker niso Diego Armando Maradona. In pika!
Svetinje so tisti predmeti, s katerimi se "narod" ponaša. Ki bi jih z veseljem in ponosom pripeli na plapolajoče zastave, če si vsi skupaj izposodimo metaforo pri Michaelu Biligu, ki bi jih morda ne samo ob bok Triglavu, ampak na zastavo postavili celo namesto njega. So pa svetinje tudi tisti predmeti, ki so zaradi svoje vsenavzočnosti, mnogopomenskosti, močne in poudarjene simbolike ter velike označevalne note tudi predmet debate in da, včasih tudi že spora. In to v našem primeru velja predvsem za harmoniko. Planiške prireditve in gasilske veselice so brez harmonike kot smučarski poleti brez tekmovalcev, kot veselica brez pretepa. In hkrati se s harmoniko dičijo legendarni pankerji tipa Pero Lovšin, rokerji, kot so Big Foot Mama ... Pa naj še kdo reče, da ne gre za svetinjo! Pa ne zgolj zato, ker nas njena pojavnost ves čas opozarja nase, ker jo slišimo tako v narodno-zabavni glasbi kot v rocku, celo na Evrovizijii je zadonela kot nekaj našega, ampak zato, ker nas kot plapolajoča zastava, ki vihra tudi takrat, ko ni praznik, "s svojo nenehno navzočnostjo nezavedno opominja na narodnost", če citiramo Mlekuža, ki se sicer sklicuje na Ernesta Gellnerja: "Človek mora imeti narodnost, kot mora imeti nos in dve ušesi." In to, da nas nenehno opominjajo, da živimo v svetu, v katerem nas obkrožajo različni narodi, da smo del družine narodov, da nas ti narodi oziroma nekateri izmed njih tudi ogrožajo, so nas ogrožali v preteklosti, je postalo tako vseprisotno, da tega niti ne opazimo. Da je zgolj zapisano nekje v našem nezavednem. Kot nos in ušesa, ki so del nas, nujno potrebni atributi, pa vendar se sploh ne zavedamo, da jih imamo.
Vaška situla se sicer na plapolajočo zastavo večkrat pripenja kot harmonika, vsaj uradno, pa vendar tudi harmonika, kranjska klobasa in gibanica sodijo na zastavo. Če ne na plapolajočo, pa na ohlapno. In prav v tem je srž. Vaško situlo, ki jo obišče razred s profesorico zgodovine, dojamemo kot plapolajočo zastavo, ko pa jo uzremo na MMC-ju sredi teksta o menjavi svetovalca za muzejsko dejavnost na ministrstvu za kulturo, pa razumemo kot simbol na ohlapni zastavi. Enako velja za kranjsko klobaso, to navadno domačo klobaso, ki se cedi ali sredi sprejema turškega predsednika Erdogana na Brdu pri Kranju ali na sprejemu Petra Prevca v Dolenji vasi. Prvič na plapolajoči in drugič na ohlapni zastavi. Toda v obeh primerih na zastavi!
In kot tak bi tam lahko plapolal tudi burek. Pa ne zato, ker gre za sprejem Erdogana, lahko bi šlo tudi za Merklovo, marveč zato, ker je postal z mešanico zelja in kranjske klobase nekaj slovenskega. Toda mar ga nismo že poslovenili sredi osemdesetih ali še prej, ko smo izumili jabolčni burek, pa sredi devetdesetih, ko se je pojavil picaburek? In zdaj še kranjski burek? Pa niti ni potreben kranjski burek, ampak je dovolj sirni ali mesni, ki sta kot hitro prehrano kot nekaj za potešitev lakote, za napolnitev želodca, če hočete, zamenjala kranjsko klobaso na kioskih po vsej državi. In tako kot smo nekoč kričali "Burek? Nein, danke!", tako danes kričimo "Burek? Ja, bitte!". Pa čeprav se še vedno bojimo džamije. In kot smo nekoč kričali "kranjska klobasa? Ja, prosim!", tako danes kričimo "Kranjska kobasica? Ne, hvala!". Džamije pa se še vedno bojimo. Morda pa se je bojimo prav zato. In prav zato je kranjska klobasa sveta. In odkar ni več samo naša, je še toliko bolj naša. In zanjo se bomo borili! Jedli pa bomo rajši burek!