Francosko zvezo II (French Connection II), ki jo je John Frankenheimer posnel leta 1975, štiri leta po izvirni Francoski zvezi (The French Connection, 1971) režiserja Williama Friedkina, sem si nemudoma ogledal znova. Moral sem se strinjati, da je imela prijateljica prav. To je prvovrstna kriminalka. Spodbudila me je, da sem si ogledal še nekaj ameriških kriminalk iz negotovih, a plodnih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Poskušal sem poiskati primerjave s filmi, ki se zdaj ali so se do pred kratkim vrteli v slovenskih kinematografih. Pogledal sem še Prijatelje Eddieja Coyla (The Friends of Eddie Coyle), film Petra Yatesa iz leta 1973. Filma nista le dobra sama po sebi, ampak sta mi pomagala razjasniti nekatere meni moteče prvine sodobnih kriminalk.

Pošten, a neumen. Ampak pošten.
V Francoski zvezi II gre newyorški policijski detektiv James R. Doyle (poznan kot »Popaj«) v neprekosljivi interpretaciji Genea Hackmana v Marseille, da bi ulovil francoskega preprodajalca mamil Alaina Charnierja, ki se mu je na koncu prvega filma izmuznil. Popaj, nepopravljivi newyorški šovinist (»Raje bi bil ulični svetilnik v New Yorku kot predsednik Francije.«), se v svojih kričečih srajcah, odvezani kravati in s »pork pie« klobukom poda na mrgoleče ulice Marseilla, ne da bi vedel, da ga newyorški in francoski šefi izkoriščajo kot vabo, da bi ga Charnier poskušal uničiti in se tako razkril.

Ko ga Charnier (veliki Fernando Rey) ugrabi, mu pove, da je »pošten, a neumen - ampak pošten«. Zato navijamo za nemogočega Popaja, ki že prvo noč v Marseillu zaradi svoje neobrzdanosti povzroči smrt policijskega ovaduha. Vemo, da je ta neobrit, nemaren in neprilagojen človek, ki vztraja do konca, pošten. Film je posnet na nevsiljiv način: kamera je tu, da sledi Popaju med tržnicami, pristanišči, točilnicami, bulvarji in po ozkih ulicah mesta, ki nikoli ne miruje. Tudi kadri kot tisti, v katerem gib kamere poveže Popaja in Charnierja ter se vlogi preganjalca in plena zamenjata, delujejo naravno.

Francoska zveza II je film o neobrzdanem človeku, ki je žrtev višjih sil, ki jih poskuša skozi svojo nezlomljivo vztrajnost pretentati. Zgodba je jasna in tempo hiter, liki živahni in vse skupaj je videti kot delo pravih profesionalcev. In ima konec, ki bi ga moral vsak režiser kriminalk skrbno preštudirati.

Hlapec Eddie
Eddie Coyle je prav tako žrtev višjih sil, ampak v nasprotju s Popajem nima ne moči ne zmožnosti upreti se jim. Eddie, ki ga igra Robert Mitchum, je dobavitelj orožja za tolpo bančnih roparjev; drobna riba, ki životari na obrobju bostonskega kriminala. V Bostonu je jesen, skozi hladno in skoraj brezbarvno kamero snemalca Victorja J. Kemperja pa se zdi, da bo ta jesen večna.

Eddieju visi nad glavo sodna obravnava, zaradi katere bi lahko šel v zapor in pustil družino na cedilu. Zvezni agent David Foley (Richard Jordan) ga poskuša premamiti, da bi postal ovaduh. Tolpa, ki jo Eddie oskrbuje z orožjem, pa prvič med ropom nekoga ubije.
Prijatelji Eddieja Coyla je tragedija nekega hlapca. Eddie, ki ga imenujejo »Prsti« (ker so mu gangsterji nekoč zlomili sklepe na prstih, ko je »zamočil«), je hlapec, ki se bori za preživetje, medtem ko okoli njega potekajo pogovori med njegovimi »prijatelji«, ki odločajo o njegovi usodi. Vrstijo se prizori pogovorov med liki v točilnicah, avtomobilih in avtoparkih, na klopi ob reki, ponoči v okrepčevalnicah in na hokejski tekmi. Imamo občutek, da je kamera tu le naključno, Mitchum in drugi pa ne delujejo niti najmanj »igralsko«. Kot da gre za skrito kamero v vsakdanjem svetu kriminala.

Amerika je podjetje
Tako kot Prijatelji Eddieja Coyla je film Ubij jih nežno (Killing Them Softly, 2012) Andrewa Dominika posnet po romanu Georgea V. Higginsa. Gre za poklicnega morilca Jackieja Cogana (Brad Pitt), čigar naloga je »pometati« po ropu kvartopircev med igro, ki je potekala pod zaščito organiziranega kriminala. Tako kot v Yatesovem filmu gre za niz pogovorov - med Coganom in njegovim delodajalcem, med nesrečnimi roparji ali med Coganom in morilcem »newyorškim« Eddiejem (James Gandolfini), ki je izgubil svoj pogum.

V primerjavi z navidezno sproščenostjo v Prijateljih Eddieja Coyla se v Ubij jih nežno vrstijo prizori, ki puščajo vtis velikih podvigov, v katerih smo prisiljeni opaziti odličen dialog, dobro igro in še pronicljivo režijo. Nekaj od tega je zanimivo: ko Pittov profesionalec pojasni, zakaj nerad ubija ljudi, ki jih pozna. »Čustveno je in niti malo zabavno,« reče. »Vedno je hrup. Jočejo, prosijo, rotijo, polulajo se. Kličejo mami. Postane kar nerodno. Rad jih ubijam nežno. Od daleč. Ne dovolj blizu za občutke. Ne maram občutkov.«

To je resen poskus, da se posname resna zgodba iz življenja onstran zakona. Deluje pa preveč načrtovan. Tempo je enakomeren in film postane moreč. In preveč vztraja pri nekem širšem pomenu. Ves film v ozadju poslušamo govore nekdanjega predsednika Busha in zdajšnjega predsednika Obame. Tu so, da bi nas opozorili, da to ni le zgodba o kriminalcih, ampak o sami Ameriki, nekaj, kar je v Prijateljih Eddieja Coyla samoumevno in tega ni treba naglaševati.

Manjka tudi občutek življenja, ki ga v Yatesov film vnese neizpodbitna človečnost Roberta Mitchuma, človeka, čigar obraz, stas in glas ter utrujen, a oprezen pogled so priče tisoče udarcem in porazom.

Divjaki; lepi divjaki.
Film Divjaki (Savages, 2012) Oliverja Stona govori o Benu (Aaron Johnson) in Chou (Taylor Kitsch), ki gojita najboljšo marihuano v Kaliforniji (morda na svetu), njuni skupni ljubici O (na kratko gre za Ofelijo) ter njunem krvavem spopadu z morilskim mehiškim kartelom, ki želi prevzeti njuno podjetje, ki ga vodi Elena Sanchez v podobi karizmatične, zabavne in celo ganljive Salme Hayek.

Stonov film je ali parodija ali nič. Morda so Divjaki poskus Stona, da pokaže, da zna tudi on v svojem šestinšestdesetem letu starosti posneti eksplozivni, bliskovito rezan in razkošno krvavi ep. Morda je bil njegov namen prav parodija pretirane stilizirane hollywoodske testosteronske akcije, v kateri je vsak kader bleščeč in vse skupaj diši po denarju.

No, morda. Ampak Stone ni znan po distanci do svojih junakov. Po navadi se z njimi poistoveti. Na drugi strani pa je preobrat proti koncu filma v prid ideji, da gre za zafrkavanje. Upajmo, da je tako, ker če ne, je težko prebaviti samozadovoljstvo in narcisizem junakov, pa tudi samoprizanesljivost samega filma. Pripoved, ki jo podaja Blake Lively kot O, je še posebej pretenciozna. Če opis junakinje sebe in svojih dveh ljubimcev kot »divjakov; lepih divjakov« - izgovorjeno s sanjavim in omamljenim glasom - ni mišljen ironično ali kot parodija zlatolasega kalifornijskega samoljubja, potem so te besede, pa tudi sam film za posmeh.

Majhne stvari
Divjaki in Ubij jih nežno sta kot veliko filmov zadnje čase filma velikih prizorov. Vsak bi lahko bil vrhunec. Tisto, kar mi je všeč pri Francoski zvezi II in Prijateljih Eddieja Coyla, so vse tiste majhne in komaj opažene podrobnosti, ki obogatijo film.

Ko se Popaj Doyle prvič sreča s francoskim detektivom Henrijem (Bernard Fresson), ta skupaj z drugimi policisti čisti ribe pred policijsko postajo. Dobili so lažno informacijo, da so mamila skrita v ribah. Niso dobre volje. Henri ponudi Popaju svojo roko, prekrito z ribjim drobovjem. Popaj jo brez premisleka stisne. To nam veliko pove o obeh, posebej o grobi in nerazvajeni prisrčnosti Popaja. Majhen trenutek; nekaj mimogrede. Ostane pa v spominu.

Na splošno se mi zdi, da so v sedemdesetih letih režiserji bolj zaupali gledalcem kot zdaj. Ni bilo treba vsega podčrtati. Razumeli smo tudi brez tega.