Na kocki je poleg normalnega komuniciranja, kjer smo meje že premikali, tudi prihodnost same Evropske unije, kar pa je bistveno bolj problematično vprašanje od tega, kdo bo izvoljen na naslednjih volitvah.

Medtem ko nekateri razmišljajo o brexitu, torej izstopu Velike Britanije iz EU, je postalo težavneje najti odgovor na vprašanje, iz kakšne EU bo Velika Britanija sploh izstopila ali v njej ostala. Kakor se bodo volivci odločili. Razmere so namreč take, da si le stežka predstavljam slabše. In s takimi razmerami mislim predvsem na ravnanja v migrantski krizi, s hladnimi odnosi med državami, ostrimi izjavami med predstavniki držav ... Premier Cameron naj bi prepričal volivce, naj podprejo obstanek v EU. Težka bo.

Zadnji teden razprav o migracijah je namreč pokazal, da se je 140-znakovno sporočanje, ki zamejuje sporočanje na Twitterju, že dodobra usidralo v politiko. Seli pa se v odnose med državami. Tvitna diplomacija je težavna zadeva. Zgolj v ponazoritev. Pred tednom dni, ko so voditelji Unije razpravljali o reformah, ki jih bo premier Cameron sprejel kot podlago za nov, boljši in uspešnejši odnos z Unijo, so voditelji kar tekmovali, kdo bo prvi oznanil beli dim na tem socialnem omrežju. Kar je po svoje sicer hvalevredno, saj se s tem zmanjšuje časovni zamik med sprejetjem odločitev in vedenjem javnosti o tem. A po drugi strani je vse skupaj otročje, saj sledijo zanikanja, da vsega skupaj še ni konec, ker je postopek tak ali drugačen. Vsekakor, pretiravanje. In tako deluje tudi sporazumevanje med državami EU v tem času. Kratke, sočne izjave, ki zanikujejo druga drugo. Posledica pretiravanja so stališča, ki so izrazito podobna tistim, ki se znajdejo na spletnih omrežjih; kratka, na prvo žogo, brez utemeljitev. Kar je bizarno, saj je za normalno komunikacijo med dvema osebama navadno potrebnih bistveno več kot 140 znakov, za osmišljeno, urejeno komuniciranje med državami pa nujno še kaj več.

Slišimo: »Prizadevamo si za enotno evropsko rešitev, a ker je doslej ni bilo, bomo po svoje naredili točno to, kar nam očitajo, da ni evropska rešitev.« Ter s tem pripomogli, da je še naprej ne bo. Ne razumite me napak, odprta vrata so nesmisel. Nemčija ta čas menda ne ve, kje je več kot 130.000 prosilcev za azil, ki naj bi bili v tej državi. A nesmisel so tudi zaprta vrata. Na grške obale iz Turčije vsak dan nezakonito prispe več kot 2000 ljudi. Iz Grčije jih izstopi bistveno manj. Prepustiti Grčijo samo sebi je vendarle neodgovorno in nevredno evropskih vrednot in desetletij povezovanja.

Ta čas imajo s komuniciranjem težave tako rekoč vsi. Belgijsko napoved nadzora meje med Belgijo in Francijo je francoski notranji minister Cazeneuve označil kot čudno, nerazumljivo. Podobni so stiki ta čas med Grčijo in Avstrijo. Slovensko prepiranje s prejšnjo hrvaško vlado, zdaj očitki v Nemčijo in Avstrijo, poleg tega še v Grčijo … Madžarski ukrepi, ki so bili sprva tarča zgražanja in kritik, pozneje pa postali naši. Višegrajci tako ali drugače. Posvetovanja v Atenah za grškega veleposlanika na Dunaju, nepripravljenost sprejeti avstrijsko ministrico v Atene … vse to so posamična sporočila, ki kažejo na to, da je trenutno edina smer evropske politike lastna smer. Pa naj vodi, kamor že vodi. Za vsako ceno. V anarhijo, je v četrtek dejal luksemburški minister, veteran evropske politike Jean Asselborn.

Govor o varnosti je poceni. To, da nam vodilni v evropskih državah razlagajo, da počnejo vse za vašo varnost, je sicer lepo slišati, a se je vendarle treba zavedati, da popolne varnosti ni. Ukrepi, ki jih sprejemajo posamične ali več držav ter s tem krepijo nezaupanje med sabo, ustvarjajo izrazito nevarno okolje in ozračje, vsaj toliko, če ne še bolj, kot ga lahko ustvari nekaj morebitnih malopridnežev med migranti ali begunci. Varnost je in je obenem ni. Spomnite se na terorizem v Parizu. Strah in nepoznavanje, strah pred drugačnim, pred drugimi. To je tisto, kar nam daje občutek nevarnosti. In govor o tem, da je varnost prioriteta, daje vtis, da nas mora skrbeti in biti strah. Mimogrede, Slovenija se je lani zavezala, da bo iz Grčije in Italije sprejela nekaj manj kot 1000 oseb. Nihče ni rekel, da morate sprejeti migrante ali begunce v svoj dom. To ni argument proti. To je neumnost.

Ohranitev schengenskega območja brez notranjih meja, ohranitev evra in Evropske unije. Evropsko rešitev. To terjam od voditeljev Evropske unije in nič manj. Vse ostalo je čivkanje, ki desetletja napredka in tvornih odločitev postavlja v koš za odpadke.