Svet je manj zanimalo trpljenje prebivalstva kot usoda mestnih znamenitosti, kot so Knežji dvorec, palača Sponza in seveda Stradun. Ta skrb je bila večini novinarjev takrat moteča, še posebej ker je v mesto bežalo prebivalstvo Konavla, ki so ga oropali in izgnali črnogorski rezervisti. Skrb pa ni bila brez osnove. Nekaj mesecev prej sem se s kolegom znašel blizu Stolca z že omenjenimi rezervisti. Veselili so se bombardiranja Dubrovnika. Ko sem enega vprašal, ali mu ni žal, da bo rušil tako staro in lepo mesto, mi je odgovoril: "Zgradili bomo novo in čez petsto let bo tudi to staro." Toliko o kulturi. Bilo je jasno, da je prav lepota mesta tisto, kar je tako jezilo te neobrzdane in pijane moške; tisto, kar je povzročalo željo po uničenju.

Teh dogodkov sem se spomnil med gledanjem filma Diplomacija (Diplomatie, 2014) Volkerja Schlöndorffa o poskusu, da se reši še eno lepo mesto pred uničenjem, tokrat Pariz. Dogaja se v eni noči, avgusta leta 1944, ko je, vsaj v tem filmu, uspelo švedskemu konzulu Raoulu Nordlingu prepričati nemškega komandanta Pariza generala Dietricha von Choltitza, da mesta ne poruši, ampak ga preda zaveznikom.

Medtem ko se rojeva vstaja na ulicah in se zavezniki približujejo Parizu, von Choltitz v obliki vedno impozantnega Nielsa Arestrupa opravlja zadnje priprave za detonacijo razstreliv, ki bodo zrušila Eifflov stolp, Louvre, Notre Dame in pariške mostove ter s tem zagradila reko Seno in poplavila mesto. Več kot milijon ljudi naj bi bilo ubitih.

Skozi skriti prehod pride v von Choltitzov apartma v Hotelu Meurice švedski konzul Raoul Nordling, igra ga francoski igralec André Dussollier. "V Parizu ima vsak hotel svoje skrivnosti," pojasni presenečenemu von Choltitzu ter se začne obupano in intenzivno pregovarjati o usodi francoske prestolnice. Nordling je kot vražji insekt, ki generala ne pušča pri miru. Njegovi argumenti se izmenično osredotočajo na strašne civilne žrtve, ki bi jih uničenje povzročilo, in na sramoto uničenja čudovitega mesta. Von Choltitza vpraša, ali ne bi želel, da njegovi otroci nekega dne doživijo svitanje na Seni. Pove mu, da bo to, da je uničevalec Pariza, zaznamovalo njegov sloves, zato bodo imeli njegovi otroci "v kožo vtisnjene kljukaste križe". Čeden in dostojanstven Dussollier je platonska podoba diplomata. Ima redko sposobnost igralca, da zna gledalca prepričati, da razmišlja. Ko von Choltitz izgubi živce z nekim podrejenim, ima Nordling resen in pozoren izraz človeka, ki išče vsako priložnost, da najde kakšno odprtino v generalovi odločnosti, da uniči mesto.

Arestrupu je odličen kot general. V prvem filmu, kjer sem ga videl, Srečanje z Venero (Meeting Venus, 1991, István Szabó), je igral dirigenta v ljubezenskem odnosu z operno divo Glenn Close. V spominu mi je ostal kot strasten ljubimec z večno lačnim izrazom. Zadnje čase je postal mojster za like, ki izražajo zasičenost in ustrahovanje. V filmu Najini otroci (À perdre la raison, 2012, Joachim Lafoss) je bil kot nekakšna zlobna entiteta, ki zavzema kader. Kot von Choltitz je neprijeten, a zanimiv, nikoli popolnoma odbijajoč, a tudi ne šablonsko "dober Nemec", kot sta jih igrala Max von Sydow ali Maximilian Schell. Ko reče, da so uporniki na ulicah "boljševistični kriminalci", spominja na nemške oficirje iz starih partizanskih filmov.

Schlöndorff je bil vedno najbolj formalno konvencionalen med režiserji nemškega vala, ki se je začel konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Diplomacija je konvencionalen, ampak dobro narejen film. V glavnem pozabimo, da gledamo film, posnet po gledališki predstavi (Schlöndorff in soscenarist Cyril Gely sta priredila Gelyjevo dramo), razen v generičnih posnetkih zunaj von Choltitzevega apartmaja, ki delujejo, kot da so iz neke televizijske serije.

Zgodba ima vse elemente legende, kar v veliki meri verjetno tudi je. Nudi nam privlačne prvine: švedskega viteza, Pariz kot princeso, ki se jo mora rešiti, in nemškega volkodlaka, ki pokaže, da ima dušo. Tu so skriti prehodi, romantične zgodbe iz starega Pariza, dirka proti času in rešitev v zadnjem hipu.

Zgodovinska osnova sestanka med diplomatom in generalom, ki ga vidimo v filmu, je sicer vprašljiva. Angleško-nizozemski akademik Ian Buruma je ob izidu filma v reviji The New York Review of Books zapisal, da se ta celonočni sestanek nikoli ni zgodil. Diplomat se je nekajkrat srečal z generalom, v glavnem da bi se dogovorili o izpustitvi političnih zapornikov in o premirju v mestu.

V prejšnjem filmu na to temo Gori Pariz? (Paris brûle-t-il?/Is Paris Burning, 1966) Renéja Clémenta je Nordlinga igral Orson Welles (ki je bolj podoben debelušnemu Švedu kot vitek André Dussollier), von Choltitza pa Gert Fröbe, bolj znan kot Bondov sovražnik Goldfinger. Ampak v tem filmu je odločitev izključno generalova. Nordling je le priča, in ne katalizator dogodkov. Zanimivo je, da se v tem filmu hrana pojavi kot lajtmotiv: Wellesov Nordling se prepušča spominom na mousse iz postrvi, ki ga je pred vojno jedel v hiši nekega borca gibanja odpora. Glavno srečanje med generalom in diplomatom poteka ob kuhinjski mizi, prekriti s tortami in pecivom, ki se jim Nordling komaj upira. Če je to res, bi bila to "fina" opomba pod črto.

Odločitev, da ne uniči Pariza, je rešila von Choltitzov sloves. V zgodovino je zapisan kot človek, ki ni uničil Pariza, in ne kot človek, ki je ubil na tisoče krimskih Judov in bil eden uničevalcev Rotterdama. Morda je pretehtala skrb nad tem, kako mu bo zgodovina sodila tisto, kar je rešilo Pariz. Veliko mest med drugo svetovno vojno, pa tudi med vojnami, ki so sledile, ni imelo te sreče.

Zakaj pa je Hitler sploh želel uničiti Pariz, ki ni bil strateško pomemben, je zanimivo psihološko vprašanje. No, kot prvo je bil nor in uničiti Pariz ni nič bolj noro kot bombardirati Beograd ali ubiti šest milijonov Judov. Ampak tudi norost ima neko svojo logiko. V filmu neki nemški častnik pojasni, da je to zato, ker je Hitler želel, da Berlin postane novi Pariz. Berlin je v ruševinah, Pariz pa je lep kot vedno. Zagotovo nedopustno stanje. Del odgovora, morda precej velik, se verjetno lahko najde tudi v posnetkih Adolfa Hitlerja v okupiranem Parizu.

V svojih spominih je Hitlerjev arhitekt in minister za oborožitev Albert Speer zapisal odziv svojega vodje na mesto. "Ali ni Pariz čudovit? V preteklosti, sem se pogosto spraševal, ali bo treba uničiti Pariz," kot da govori o najbolj naravni stvari na svetu. "Ampak ko končamo Berlin, bo Pariz le njegova senca. Zakaj ga potem uničiti?" Posnetki njegove triurne ture po francoski prestolnici so razodeti. Vidimo ga v pariški operi, ob Slavoloku zmage in pred Eifflovim stolpom. Ko sem si pred kratkim spet ogledal te posnetke, sem videl majhnega človeka v navidezno zapuščenem mestu. Videl sem človeka, ki je upodobitev antikulture med vso kulturo Pariza. Spomnil sem se tistih primitivnih rezervistov, ki sanjajo o uničenju Dubrovnika, in Hitlerjevo vztrajanje, da zruši Pariz, se mi ni zdelo več tako čudno.