Obe predstavitvi sta bili esejistični, polni lepih želja, slišal se je klic k zavedanju, da naj kultura postane blagovna znamka, in obljuba, da se je treba zavzeti za višji proračun. A če je bilo na zaslišanju ministrice čutiti napetost v ozračju, je novi minister nalogo opravil "z odliko", še več, deležen je bil pohval za svoje preteklo delo.

Biti minister je politična funkcija, zato je pomislek, da bo tokrat drugače, da bo torej nad političnim interesom prevladal strokovni, nesmiseln. Ljudje so se navsezadnje pripravljeni včlaniti v stranko, da pridejo na položaj! In volivci strankokracijo podpiramo; ni javnih protestov proti sistemu kvot. Tone Peršak je postal le še en člen političnega sistema, ki ga sprejemamo. Kaj potemtakem sploh smemo pričakovati od njega?

Maksima, da je potrebnega več denarja, da bi lahko minister začel vzpostavljati nov kulturni model, je maksima nekaj zadnjih ministrov, ne le g. Peršaka. In je smešna. Tudi ko je bilo 50 milijonov evrov več, je sistem, sicer takrat le v nekaj segmentih, razpadal – ker ni prilagojen času, ker se ni ogradil od vrtičkarjev.

Ali ker država finančno podpira samozaposlene v kulturi, nato pa jim na razpisih avtomatsko ne omogoči, da ji (javna) sredstva povrnejo z (javnim) delom. Sestava strokovnih komisij je v tem pogledu več kot vprašljiva in neskladje med izbiro nekoga, ki je upravičen do statusa, in odločitvijo, da je potemtakem upravičen tudi do sredstev za svoje umetniško ustvarjanje, člani komisij s svojimi merili le še poglabljajo, saj ne posegajo zgolj na polje produkcije, ampak tudi avtorstva. Kaj so merila strokovnosti samih članov – katerim merilom morajo oni zadostiti, da opravljajo to izjemno odgovorno strokovno službo? Velja pa tudi tiho dejstvo: kulturni ministri se zavedajo, da je status samozaposlenega socialni korektiv ...

Če bi bil ustvarjalni, bi država načrtno spodbujala vrhunskost tudi zunaj javnih zavodov. Tako pa ostaja primarni preživetveni nagon. No, zadnja leta je vrhunskost vprašljiva že znotraj nekaterih javnih zavodov, a ker ni evalvacij, ker ni pozivov k odgovornosti, ker kot da ne vidimo pred seboj preteče komercializacije programov ... ne, pomembnejše je načelo: Kar smo si "priborili", vzdržujmo, četudi za manj denarja!

Novi minister je na zaslišanju opozoril, da je potreben premik v glavah, a tudi tega nismo slišali prvič. Zakaj se še ni zgodil? Ker ministri dobro razumejo, da bi si s tem nakopali jezo marsikaterega umetnika, sindikalista, direktorja javnega zavoda ... Se pa dobro sliši. In to dobro razume tudi Tone Peršak.

Zatorej, prognoza vrnitve v prihodnost – štirinajsti mandat bo minil v duhu osnutkov, predlogov, popravkov, morda celo s potrditvijo kakega resnično novega zakona, a s figo v žepu, kar se tiče vzpostavitve kulturne politike; njene srednje- in dolgoročne strategije. Kajti to bi pomenilo, da bi ta minister nadaljeval delo prejšnjih; a v času Julijane Bizjak Mlakar, ko je opravljal službo državnega sekretarja, se je marsikaj začelo – znova. In navsezadnje, da bo tako tudi tokrat, potrjuje že sama narodnostna naravnanost: vsakdo najbolje in največ ve od kogar koli drugega.

P. S.: In nekateri umetniki bodo še vedno na robu preživetja, drugi pa bodo živeli zelo dobro.

P. P. S.: In potem bomo dobili novega ministra.