Toda kaj doživijo in o čem nam ti popotniki govorijo? 232 milijonov migrantov in beguncev, med katerimi jih je milijon in pol iz Sirije, nas opozarjajo na humanitarno katastrofo visoko razvitega človeštva. Sirci z upanjem pričakujejo sredino zasedanje v Ženevi. Ali bo res sledilo premirje po štirih letih državljanske vojne, po tisočih žrtev, med katerimi so najbolj izpostavljeni otroci? Krvavo nasilje se nadaljuje tudi v Južnem Sudanu in Srednjeafriški republiki.

Sveti sedež si že ves teden z vrsto dogodkov prizadeva za mir. Papež Frančišek je že lani 7. septembra pozval vse ljudi dobre volje, da smo molili za mir v Siriji. Ali bo svetu le uspelo politično in versko spraviti Iran in Savdsko Arabijo, sunite in šiite? Verski fanatizem in ekstremizem nikoli ne temeljita na od Boga danih zapovedih, ampak na človeški želji biti kakor Bog. Le tak človek lahko briše življenja številnim na tem svetu. Kako globoko je greh Kajna proti Abelu zarezan v našem razumu! Skrb vzbujajoče je, da se ljudje ne selijo samo zaradi revščine, ampak tudi zaradi prekupčevanja in usužnjevanja. Trgovina z ljudmi in orožjem je še vedno med najbolj cvetočimi posli človeštva.

Na 100. svetovni dan beguncev in migrantov, v nedeljo, 19. januarja, piše papež Frančišek v poslanici vsem, ki so na poti v obljubljeno deželo: "Ne izgubite upanja na boljšo prihodnost, da boste izkusili na poti bratsko solidarnost in toplino prijateljstva!" To potrjujejo tudi predstavniki humanitarnih organizacij, ki so te dni v Kuvajtu razmišljali o načinih humanitarne pomoči od sveta odrezanim v Siriji.

Tudi v Evropi nam je Lampedusa že dolgo simbol strahu pred tujci? Zdrznemo se ob njihovi smrti v morju. Pred živimi migranti in begunci pa zapiramo vrata svojih meja. Zakaj mislimo, da bomo ob njih izgubili narodno, kulturno, versko identiteto, da bodo tujci dobili prosta delovna mesta, da se bo povečal kriminal? Ali ni pod našim soncem dovolj prostora za vsakega človeka?

Le če si vse dobro delimo! V Evropi nas živi 507 milijonov. Od teh jih okoli 32 milijonov ni bilo rojenih na naši stari celini. Prišli so v iskanju pravičnejšega in bolj solidarnega sveta, kjer se spoštuje življenje in človeško dostojanstvo. Sanjali so o svetu, kjer ne manjka ekonomske, kulturne in duhovne blaginje. Zakaj ne bi bile države Evropske unije bolj solidarne z Italijo in Malto grede migracijske politike? Zakaj se ne bi v Evropi skupaj zavzeli za spreminjanje gospodarskih, političnih in kulturnih pogojev življenja v deželah, iz katerih prihajajo begunci v Evropo? Ali politike življenja v njihovih državah ne kroji ves svet? Resda velesilam ustreza tak položaj, ker so del njihovega državnega sistema. Pohlepa jim ne moremo omejiti. Tudi vrednota človeškega življenja ga ne more.

Ali ne sanja o blaginji na svetu skoraj dve milijardi kristjanov, ki smo versko najštevilčnejša skupnost na svetu? Zakaj ne odpremo na široko vrat svojih cerkva tudi vsem prišlekom, ki so otroci istega Boga, naši sestre in bratje? Zakaj so za vernike ti ljudje "le kmetje na šahovnici človeštva", o čemer nam govori papež Frančišek? Ali ne vidimo v njih Kristusovega obraza, svete družine, ki beži v Egipt, da bi si rešila življenje? Kaj nas tako drži v zgodbi Kajna in Abela? Veliki Narcis, ki se utaplja v svoji podobi!

Gorčična zrna so med nami! Humanitarne neprofitne organizacije, mednarodni Karitas, jezuitska služba za begunce, številni duhovniki in prostovoljci pod vodstvom papeža Frančiška, ki si tudi pri nas prizadevajo za pastoralo tujcev. Naj zraste to gorčično zrno v veliko drevo, kjer bodo številni našli svoj dom in dobre sadove, ki jih je za vse nas dovolj na našem ljubem svetu!