Starši smo se lahko prijavili, da smo pripravljeni sprejeti otroke in v bistvu samo poskrbeti za prenočišče in dva zajtrka in eno kosilo, kar res ni veliko, sploh ker so bili otroci brez posebnosti – nobenih diet nobenih posebnih zahtev glede česar koli. Staršev, ki bi bili pripravljeni sprejeti otroke iz Banjaluke, je bilo malo.

Sofija in Marija, najstnici, stari 13 in 14 let, sta stopili skozi vrata, pozdravili v slovenščini – otroci so namreč iz šole, kjer se učijo slovensko – , mi dali roko v pozdrav in se predstavili. To, da sta se zelo trudili govoriti slovensko in se lepo obnašati, me je ganilo. Ko sem ju vprašala, kaj bosta jedli, sta rekli, da vseeno kaj. Po zajtrku sta pospravili za sabo in vprašali, ali naj pomijeta krožnik, da ne govorimo o tem, da sta oblačila lepo zlagali, čevlji pa so tudi bili zgledno postavljeni.

Z dekletoma ni bilo nič narobe, ravno nasprotno: prijazni in lepo vzgojeni sta bili prava osvežitev za našo družino. Zakaj za vraga se potem ni prijavilo več staršev? In zakaj so bili starši fantov bolj pripravljeni sprejeti otroke iz Banjaluke kot drugi?!

Če bi v Banjaluki, bognedaj, bil potres, podoben tistemu iz leta 1969, ali bi potem bolj na široko odprli vrata naših domov? Verjetno da bi, Slovenci smo znani po tem, da smo dobrodelni, in dobrodelno odpiranje vrat ubogim od potresa prizadetim prebivalcem bi bila zagotovo naša vrlina. Mi radi sprejmemo take, ki so jih prizadele naravne ujme, vojne in podobne nesreče, ko pa je z njimi vse v redu, potem pa – naj se znajdejo sami oziroma tedaj nas zanje ne briga. Spraševala sem, zakaj se v nas prebudi solidarnost v času, ko je nekaj narobe, ko pa je vse v redu, solidarnosti ni? Mora nas ali nekoga drugega udariti nesreča, da postanemo solidarni? In kakšna solidarnost je potem to?

Ob pogledu na tujo nesrečo se zavemo, da tudi nas lahko udari ,in potem se odpremo. Ali ni to neke vrste strah pred nesrečo, ki ga pokažemo tako, da se zavarujemo vnaprej in darujemo – da če se nam kaj zgodi, bo nekdo poskrbel tudi za nas?

Skupaj stopimo šele, ko nas udari nesreča. Rekli boste, bolje pozno kot nikoli, toda ali ne bi včasih ukrepali tudi prej? Solidarnost izhaja iz latinske besede za trden, celovit, povezan in to vedno, ne pa samo ob nesrečah in katastrofah – naravnih in političnih. Na drugi strani pa je dobrodelnost, ki pomeni delati dobra dela in jo vse prevečkrat enačimo s solidarnostjo.

V naši zadnji oddaji Dobra ura z Jasno je Marko Funkl, mladenič iz Zasavja rekel, da bi morali biti mladi bolj solidarni. Dodajam, vsi bi morali biti solidarni in do vseh – ne glede na državo, od koder prihajajo – otroci. Deklice iz Banjaluke so imele za večino staršev eno napako: rodile so se nekje tam spodaj, namesto tam nekje na zahodu ali severu. Solidarno bi jih bilo sprejeti, čeprav se s tem, da so jim ponudili prenočišče, ne bi mogli bahati. To, trkanje po prsih in hvaljenje z dobrotništvom, pa je že tema za kakšno drugo pisanje.

N. B.: Nisem strokovnjak in moje mnenje ni mnenje strokovne osebe, sem samo »stupid blond«, in to je izključno moje osebno mnenje.

*Banjaluka se lahko piše skupaj in ločeno, jaz sem se odločila za pisanje skupaj.