To je dosežek lokalne skupnosti ob zaznamovanju 300-letnice tolminskega punta. Pričakovali bi, da se bodo dogodki, povezani z njim, začeli vrstiti že lansko leto, vendar je bil Tolminski muzej, eden redkih biserov, ki so še ostali temu nekoč tako urbanemu kraju, ena redkih ustanov v kraju, ki se ga je spomnila že lani.

Ko sem po daljšem času spet prišla v Tolmin, sem ugledala »Grad« in na njem odlično vidne ruševine gradu, saj so posekali drevesa v njegovi okolici. Malce šokirana sem se lotila raziskovanja vzroka poseka dreves pod vrhom in ugotovila, da so jih posekali, »da ne bi padla na glavo mimoidočim ob 300-letnici tolminskega punta«. Namesto kmetov so tokrat umirala drevesa – zato, da bodo naključni popotniki izvedeli, da je obletnica punta.

Že kot otrok sem v sebi čutila puntarski duh – Miklavčič, Gradnik, Kobal, Laharnar, Munih, Podgornik, vsi so bili moji junaki. Ponosno sem bila članica taborniškega Odreda puntarjev in pela pesmi kmečkega upora. Puntarji so se mi zdeli skorajda mitološka bitja – z vilami, krampi in kosami so se upirali dobro oboroženim krajišnikom, ki so živeli samo za bojevanje. Duh skupnosti, solidarnosti in želje po svobodi se mi je vedno zdel nekaj, kar daje Tolminu poseben čar. Veste, v Tolminu smo obrežje Soče in Tolminke čistili za vsak dan zemlje, še preden so si vrli ekologi izmislili akcijo Očistimo Slovenijo.
Nekaj normalnega je bilo, da smo otroci pobirali plastične vrečke, konzerve in drugo nesnago, ki je ostala za prišleki, ki so se poleti hladili v Soči – vse zato, da bi bila naša Soča lepa. Slovenskih pesmi nismo peli samo v zborih, oktetih in drugih glasbenih sestavih, vsako proslavljanje je bilo povod za ljudsko pesem.
Frajer je bil tisti, ki je znal recitirati Gregorčiča, Prešerna, Cankarja, pa pozneje Butalce, našega prezgodaj pokojnega Feota, pa Kosovela, Šalamona in Zajca – zadnji je bil velikokrat gost pokojnega Maksa Pirnika in tudi naš gost; Vinko Globokar je v 80-ih pripovedoval o sodobni glasbi, skratka kultura in omika, to naša je odlika, je zares veljalo v naši kotlini. Puntarski duh so spodbujali profesorji disidenti, ki jih je prejšnja oblast poslala k nam, da bi jih odrezali od središča. Seveda smo mi, nadobudni šolarji, vse to vpijali in postali puntarji vsak na svoj način.

Pričakovali bi, da bomo v mestu, kjer je bila zibelka čitalništva na Goriškem, tolminski punt proslavili kako drugače kot s sečnjo dreves. Pohod, ki ga vsako leto zanesenjaki prirejajo ob obletnici, bi lahko bil velik kulturni dogodek s postanki v mestih, skozi katera so puntarji hodili. Povezal bi Soško dolino od Kobarida do stare Gorice, lahko bi bil to evropski kulturni in turistični projekt, ob katerem bi se spomnili na vrednote, ki jih ponuja to okolje.

Toda Tolmin je samo bleda senca malega urbanega mesta, ki sem ga poznala. Gledališče ima samo še občasno kakšno predstavo, gledališke skupine, ki je bila nekoč zelo aktivna, že dolgo ni več. Zbori v veliki meri pojejo pobožne pesmi, noro dobrih kulturnih predstav, ki smo jih z veseljem obiskovali ali pa pripravljali, ni več. V centru Tolmina, kjer je nekoč bila Gostilna pri Krajncu, pa odlične kavarne in pekarne s slaščičarskimi izdelki ni več. Postavili so vodnjak in poleg – parkirišča.
Center starega mesta, kjer sta med obema vojnama bila kar dva hotela, je brez hotela; edini hotel, ki je bil nekoč ponos mesta, je postal nizkocenovni penzion s prenočišči za 15 evrov. In to v centru malega mesta, ki bi velik del dohodka lahko pridobil s turizmom. Na starem placu bi lahko organizirali poletne salsa ali drugačne plesne večere – Italijanov iz bližnje Furlanije - Julijske krajine je zagotovo dovolj in namesto da hodijo kockat v Kobarid, bi se prišli zabavat v Tolmin. Male trgovinice, ki so v glavnem propadle, bi lahko ponovno zaživele in v nedeljo ne bi imeli samo treh odprtih po kislem smrdečih bifejev, ampak bi lahko v mestu imeli tudi slaščičarno, pa kakšno res dobro gostilno. Zdaj pa še picerija Oštarija ne dela več.

Tolmin je samo ena od vinjet današnje Slovenije, ki se je deurbanizirala. Mala mesta so postala male vasi, velika mesta postajajo velike vasi. Izgnali smo vse, kar je ta narod naredilo državotvornega – jezik, kulturo, svobodne kmete, meščane, male obrtnike. Na vodilne položaje smo dovolili povzpetnežem in omejenim ljudem – zato, ker se bojimo, da nismo dovolj dobri in da ne zmoremo. Če so zmogli puntarji leta 1713, bomo zmogli tudi mi, punt proti omejenosti, poniževanjem in krivicam na vseh področjih bi bil edino pravi spomin na puntarje, ki so umrli za staro pravdo.