Generacija X (The Doom Generation, 1995) je bil prvi Arakijev film, ki sem ga videl. Govori o spolno ne popolnoma jasno usmerjenem triu mladih odpadnikov, ki poskušajo preživeti v nepopisno nasilnem in agresivnem "normalnem" svetu. Film je bil posebej osvežujoč med vsem tarantinovskim samozadovoljstvom in ironičnostjo, ki sta bila v devetdesetih značilna za filme, ki so se ukvarjali z nasiljem.

Arakijev pristop z mladimi odpadniki je bil pristen in vdan. Film ima politični naboj; takšnega, kakršnega se tisto, čemur rečemo postmodernizem, v glavnem izogiba. Pokazal je talent za snemanje zares grozljivega nasilja, ki ima v nasprotju s tistim, ki smo ga vajeni pri Quentinu Tarantinu in v akcijskih filmih, močan čustveni učinek. V drugem zgodnjem Arakijevem filmu, ki ga poznam - The Living End (1992) se čuti, da gre za nadarjenega amaterja, in sicer amaterja, ki ima kaj povedati in je neustrašen ter odkrito ideološki in subverziven kot neki ameriški Godard ali Fassbinder. Amaterizem v tem kontekstu ni slaba stvar; amater je pripravljen tvegati stvari, ki "profesionalcu" ne bi padle na pamet.

"Vse, kar naj bi imeli p…i radi – disko glasbo, transvestite, Joan Crawford – jaz sovražim," reče eden izmed likov v nekem Arakijevem filmu in s tem se režiser postavi iz kakršnega koli "mainstreama", hetero- ali homoseksualnega. Pri Arakiju smo daleč od hollywoodskih gejevskih filmov, kot je recimo Filadelfija (Philadelphia, 1993) Jonathana Demmeja, v kateri Tom Hanks homoseksualnega junaka igra kot zglednega poštenega Američana. Pri Greggu Arakiju smo na vitalnem obrobju družbe, v katerem dobijo konkretno obliko besede Boba Dylana, da če želiš živeti zunaj zakona, moraš biti pošten.

Arakijev najboljši film je bil Skrivnostna koža (Mysterious Skin, 2004), pretresljiva in spretno zamišljena drama o posledicah pedofilije pri dveh mladeničih, ki ju je spolno zlorabil trener bejzbola, ko sta bila otroka. Tu ni več ničesar amaterskega. Gledamo umetnika, ki je obvladal svojo umetnost in pri tem ni izgubil svojega roba. Posebej močno je uprizorjeno dogajanje med pedofilskim trenerjem in enim od fantkov. Trener ga je pripeljal v svoj dom. Fantek je presrečen, da je sam s svojim junakom. Jasno nam je, kam vodi vse zbadanje, igranje in fotografiranje, medtem ko fantku ni jasno, in to ustvari boleče močan občutek groze in zaščitništva. S kombinacijo navidezne prisrčnosti pedofila in naivnosti otroka nam postane jasno, kako se lahko zgodi nekaj takšnega. Skrivnostna koža je pomembno umetniško delo, ki ne nudi enostavnih rešitev; delo umetnika, ki dojema, da se nekatere rane ne dajo zaceliti.

Ničesar takega ni v Belem ptiču v metežu (White Bird in a Blizzard, 2014). Film, ki je posnet je po romanu Laure Kasischke, je veliko bolj mlačna zadeva. Gre za poskus naslikati tisto navidezno normalno (kar koli naj bi to pomenilo) življenje, zunaj katerega se v glavnem odvijajo Arakijevi prejšnji filmi. Glavni lik je najstnica Kat Connors (Shailene Woodley), ki pri sedemnajstih naenkrat izgubi lepo, nesrečno in morda noro mater Evo (Eva Green). Morda je izginila zaradi tega, ker ni več prenašala moža, ki se ji zdi gnusen in je ne zmore spolno zadovoljiti. "In tako sta živela naprej," nam pove Kat. "Moja mati nikoli ni dosegla vrhunca, oče pa je onaniral v kleti in ves čas sta se pretvarjala, da je vse v redu in da živimo nekakšno j….o popolno življenje." Morda pa je šlo za živahno žensko, ki jo je zadušilo življenje gospodinje. Vidimo jo, kako čisti in polira kot popolna gospodinja. "Ko je bil dom brezmadežen in vse na svojem mestu, ni imela česa početi, razen načrtovati vso votlost življenja pred sabo," spet pojasnjuje Kat. "In lepa ženska je postopno postala zgolj fantom, ki se oddaljuje v snežnem metežu."

Morda je imela ljubezensko zvezo s Katinim neuporabnim fantom Philom (Shiloh Fernandez), ki z njo noče seksati, odkar je izginila mati. Morda pa ima prav možati policijski detektiv Scieziescies (Thomas Jane), s katerim se strasti predaja mlada Kat, ki pravi, da jo je oče ulovil z nekakšnim ljubimcem in ubil v ljubosumni blaznosti. Koliko Kat zares ve o svojem očetu Brocku (Christopher Meloni)?

Bela ptica je drugačen film kot prejšnja Arakijeva dela in tudi slog je drugačen. Posnet je v glavnem v splošnih planih (ali totalih), tako da se vidijo vsi liki v prizoru in se tako poudari razdalja med njimi. Hkrati se onemogoči poistovetenje s katerim izmed likov. Film naj bi bil seciranje družinskega življenja, in temu ustreza, da je kamera oddaljena od dogodkov, ki jih snema; da je opazovalec in ne udeleženec in v ta položaj tudi potegne gledalca.

Ampak moč Arakijevih najboljših filmov je bila neločljivo povezana z razburljivim gibanjem in pogosto subjektivnim pogledom kamere; z drugimi besedami, da kamera deli pogled katerega od likov. Ta moč je povezana z režiserjevo uporabo bližnjih posnetkov, sugestivno razsvetlitvijo, presenetljivo montažo, nezaslišanimi dialogi. Približa nas svojim izmučenim mladim junakom in junakinjam; ustvaril je neposredno bližino med njimi in gledalcem. Gledali smo svet skozi njihove oči, če smo si to želeli ali ne.

Poleg tega so njegovi vpogledi v družino, osrednjo institucijo družbe, obrabljeni. Ali je zares novica, da je žena v meščanski družini zatirana ali da ima takšna družina svoje skrivnosti? Film je preveč razpršen, da bi ustvaril napetost srhljivke, in preveč površen, da bil razodeta slika družinskega življenja. Ničesar ni, recimo, kar bi podprlo mistično povezavo med materjo in hčerjo, na katero namiguje konec. Ta svet meščanskih in malomeščanskih skrivnosti smo že obiskali z režiserji, kot so Claude Chabrol, Sam Mendes, Todd Haynes, Janez Lapajne in drugimi pred njimi. Araki je vsaj za zdaj boljši zapisovalec življenja na zunanjem robu družbe kot v njenem osrčju.