132 stopnic gor in 132 stopnic dol vsak dan, vsaj šestkrat. Kratke hlače in majica. Kofein = zrak, brez tega ne preživiš dneva. A vse to so postranske zadeve, ko si v svetu filmov. Vsaj zame ni pomembno nič drugega, nič drugega ne obstaja. Le tu in zdaj, katera dvorana, kateri film, katera tiskovka.

Dan novinarja na Lidu
Vstanem ob 7. uri, hiter postanek v kopalnici, kava med hojo do postaje vaporeta, ob 8.30 sem na Lidu. Kratek postanek v tiskovnem središču, kjer si naberem dnevni material (ure tiskovnih konferenc, kdo vse bo prisoten, čas fototerminov, prihod zvezdnikov za ta dan itd.). Ob 9. uri je na vrsti prva projekcija za medije, tokrat v dvorani Perla. Ob 11.30 je naslednja, večinoma v dvorani Darsena. Ob 13.30 grem na tiskovne konference tekmovalnih filmov, trajajo po pol ure, po navadi končamo okoli 15. ure, in tu je zdaj na voljo pol ure za hitro kosilo. Da se izognem dolgim vrstam v uradni restavraciji Movie village, po navadi pojem sendvič iz supermarketa, vmes napišem kratke vtise današnjih filmov, da jih v poplavi zgodb ne pozabim, ob 16. uri naslednja projekcija. Ob 18. uri spet kratek odmor, potem pa (odvisno od večera), ali zberem vse informacije dneva v relativno pregledno zadevo, ali grem še na katero izmed večernih projekcij in/ali se dogovarjam in snemam intervjuje. Ti zadnji so bili letos kar pogosti zaradi množične slovenske prisotnosti na festivalu - slišite jih lahko na Radiu SI. O intervjuju s kakim Clooneyjem ali Scarlett lahko seveda samo sanjam. Še BBC ne pride vedno zraven. :-)

Do hotela pridem po navadi okoli enih zjutraj, nekaj ur spanja in nato naprej. Naslednji dan, enak urnik, drugačne zgodbe. Novi obrazi, stari znanci, dobri filmi, manj dobri filmi, včasih zabavne tiskovke (Clooney vodi vsaj dva kroga pred drugimi, tip je res zabaven) in prijeten občutek, ko te varnostnik na vhodu v Palazzo del Casinò pozdravi kot najboljšo prijateljico in ti zaželi 'hud' filmski dan (razumljivo je, da se že poznamo, saj grem mimo njega vsaj desetkrat na dan).

Kaj smo videli do zdaj
Filmi so prikazani v več kategorijah. Glavna, v kateri je 20 filmov, ki se potegujejo za zlatega leva za najboljši film, je Venezia70, in prav v tej pogledamo največ filmov. In še podatek za tviteraše - Venezia70 je tudi oznaka na Twitterju (ang. hashtag) za celoten festival, torej naj vas zmede kak film s to oznako, ki je sicer v, recimo, sekciji Orizzonti (vse sekcije navajam v izvirnem imenu).

Otvoritveni film Gravity 3D (Fuori concorso)
Naj povem na začetku, da nisem ljubiteljica 3D-filmov. Velikokrat je to nadomestilo za povprečno zgodbo in podpovprečno fotografijo. In zato sem Gravity pričakala precej skeptična. In dokazal mi je, da je morda čas, da dam 3D-filmom priložnost, da popravijo kisli prvi vtis. Ima namreč vse: odličnega režiserja (Alfonso Cuarón: Great expectations, Harry Potter in ujetnik iz Azkabana), vrhunsko igralsko zasedbo (George Clooney in Sandra Bullock), napeto zgodbo in izkušeno ekipo. Rezultat: 90 minut boja za preživetje v vesolju. Ko lebdiš v temi, pripet le na drugega astronavta, do najbližje postaje je 150 km, kisika pa ti je ostalo le še 1 %. 3D ni pretiran, ni moteč, dejansko je zlit z zgodbo in jo v pravih trenutkih odlično dopolni. Absolutno ga bom šla gledat še enkrat doma v kinu.

Tracks, John Curran (Venezia70)
Avstralka Robyn Davidson je v 70. letih prejšnjega stoletja odločena, da bo zdresirala tri kamele in se z njimi in z zvestim psom Diggom odpravila sama čez avstralsko puščavo, kar je približno šest mesecev dolga pot. Pa ne zato, ker bi bila kakšna zagrizena popotnica; ideja o mesecih samote v puščavi, brez ljudi, obkrožena le z ljubečimi živalmi, se ji zdi ne samo privlačna, ampak tudi nujno potrebna misija. O svoji izkušnji je napisala knjigo in po njej so posneli ta film. Upodobila jo je Mia Wasikowska (Jane Eyre, Amelia, Alica v čudežni deželi, Albert Nobbs) - res dobra izbira, ki jo je osebno odobrila tudi Robyn. Težko je najti pridevnik za ta film, preprosto ... lep je. In navdihujoč. Že danes bi bila taka pot nevarna, kaj šele v dobi pred GPS-i, mobilnimi telefoni in 'kebab štantom' na vsakem ovinku. Izpostavila bi še vzhajajočo zvezdo Adama Driverja (Lincoln, You Don't Know Jack) kot nadležno prijaznega fotoreporterja Ricka. Kot hudomušno reče Robyn/Mia v filmu: "Z res prijaznimi ljudmi je narobe to, da jih ne moreš poslati k vragu. Kako naj iskreno poštenemu in dobremu človeku rečeš, naj se zavleče v luknjo in umre?!"

Na tiskovki izvemo še, da so kamele, ko jih udomačiš, precej podobne psom - vsaka ima svojo osebnost in zelo ubogljive in ljubeče so. Upam, da bo film prikazan na Liffu.

Razredni sovražnik, Rok Biček (Settimana della critica)
Rokov celovečerni prvenec je bil sprejet v samih presežnikih. Skoraj polna dvorana Darsena (1300 sedežev!), stoječe ovacije in večminutni bučni aplavz. Film bo prikazan na letošnjem FSF-ju v Portorožu, spremljamo pa dijaški upor najprej proti učitelju nemščine (Igor Samobor), nato pa še proti celotnemu šolskemu sistemu. Povod: samomor sošolke Sabine. Vsi smo imeli v razredu 'kul' sošolca, ki je bil gonilna sila šolskega radia, 'piflarja', ki na vsak način hoče pisati test, ker se je pač učil zanj, rockerico, večno upornico, nežno dušo, ki jo imajo vsi radi, pa vsevednega Janeza, ki vsem najeda živce. Veliko generacij se bo našlo v teh najstnikih v letu 2013. Scenarij je nastajal, z vmesnim daljšim premorom, ki ga je potreboval režiser, od konca leta 2009 do konca poletja 2011. Napisali pa so ga trije scenaristi (v tem vrstnem redu): Nejc Gazvoda, Rok Biček in Janez Lapajne. Prva dva sta bila na gimnaziji v paralelki. Srednješolske izkušnje dveh od treh scenaristov so bile tako izhodišče filmske zgodbe, v kateri so nato zrasli samosvoji filmski liki, odnosi in situacije, ki so kar klicali po scenaristični ekipi dveh generacij. Podrobneje boste film spoznali najprej na Festivalu slovenskega filma (Portorož, 11.-15. 9.), nato pa gre na reden pohod po naših kinematografih. Medtem ko so bili v filmu še naturščiki, je danes skoraj vsa mlada zasedba večinoma že na AGRFT-ju ali tik pred tem, da prestopijo ta prag. Prav oni so močna karta filma, za piko na i pa poskrbijo še že omenjeni vedno vrhunski Samobor, Tjaša Železnik, Maša Derganc in Nataša Barbara Gračner.

Za prijeten večer na Lidu je z uradno zabavo po projekciji filma poskrbel Slovenski filmski center, in kako uspešno smo širili vest o slovenskem filmu ter uživali ob dobri družbi in dolenjskih dobrotah, pove podatek, da smo se dobili ob 18. uri, proti hotelom pa smo se odpravili krepko čez polnoč.

Tretja projekcija Razrednega sovražnika je bila tudi v soboto zvečer polna. Kaj polna, vsaj 100 ljudi je ostalo pred vrati. V tem trenutku se nagrada Mednarodnega tedna kritike sploh ne zdi tako nemogoč cilj. Ne glede na vse pa je dejstvo, da imamo med režiserskimi (in igralskimi) imeni podmladek, na katerega smo lahko ponosni in ki ga čaka uspešna kariera. Stoječe ovacije na Beneškem filmskem festivalu so začetek, ki si ga nihče izmed njih ni mogel predstavljati in, kar je morda še pomembnejše, bile so več kot zaslužene.

Joe, David Gordon Green (Venezia70)
Kdo je v vaših očeh bednik? Ali so dokaz uspeha in zadovoljnega življenja družina, lepa hiša, dober avto, vikend na morju? Ali je uspešen nekdo, ki ima v krutem, revnem in težkem okolju redno službo, streho nad glavo in je zadovoljen s tem, da večere preživlja sam pred TV-zaslonom? To vprašanje se je pojavilo na tiskovni konferenci ob filmu Joe, ko je Nicolas Cage svoj lik označil za uspešnega zaradi teh zadnjih razlogov, medtem ko ga je novinarka zaradi pomanjkanja prvih razglasila za bednika oz. luzerja. "Seveda ste kot gledalka upravičeni do svojega mnenja, a sam se ne strinjam z vami," je kratko odgovoril Cage. In priznam, da se strinjam z njim. Joe je eden tistih filmov, kjer gre bolj za posamezne epizode, trenutke in dejanja kot pa za film, kot celoto. Gre za dejstvo, da ima tudi vaški nasilnež v sebi delček, ki je dober, in medtem ko z desno roko nekoga ustreli, z levo rešuje najstnika iz kroga družinskega nasilja in življenja brez prihodnosti. Cageu ob bok se je postavil mlad Tye Sheridan, ki je poskrbel za smeh v dvorani z zgodbo o tem, da bil njegov lik Gary v scenariju kadilec, in ker je imel med snemanjem šele 15 let in ni še nikoli imel cigarete v roki, mu je režiser priskrbel zeliščne zvitke, da je lahko vadil, na koncu pa so se odločili, da Gary ne bo kadil. "Pa tako dober sem že postal!" pove ponosno in doda, da se nikotinskih zvitkov ni in ne bo pritaknil.

Za barvitost barab v zakotju ameriškega juga poskrbita še Ronnie Gene Blevins in Gary Poulter, ki ga je režiser odkril kot brezdomca v Austinu v Teksasu in je žal umrl kmalu po koncu snemanja. Cage je absolutno v sedlu kot napet, divji, a ne skoz in skoz slabi Joe, in filmu prav tako ne bo škodilo, da so ga kritiki primerjali z letošnjo presenetljivo uspešnico Mud Jeffa Nicholsa. Bo pa kljub temu prevelik zalogaj za marsikaterega gledalca: temačnost, nasilje, zloba in krutost potrebujejo pač posebne sorte želodec.

Še eno slovensko žezlo v ognju
Smo v pričakovanju še enega slovenskega filma (koprodukcija z Italijo), filma Zoran, my idiot nephew z Matteom Oleottom kot režiserjem in Janom Cvitkovičem kot producentom. Prikazan bo v torek. Danes je navdušila Philomena Stephena Frearsa, a po 17 urah filmskega pogona je čas za počitek, zato podrobneje o njem v prihodnji kolumni.