Toda trobenta že dolgo ni bila več tisti inštrument, ki bi ga najbolj zanimal, zamenjalo ga je žepno glasbilo – piščal, a ne katera koli. Gre za najstarejšo piščal na svetu, ki jo je leta 1995 arheolog dr. Ivan Turk našel v jami Divje babe. Od takrat je bilo napisanih veliko strokovnih člankov in organiziranih precej mednarodnih znanstvenih srečanj, na katerih so arheologi in muzikologi razpravljali o tem, ali gre za domnevno ali dejansko glasbilo. Še danes si niso povsem enotni, a eno je gotovo, po zaslugi Dimkaroskega so na različnih koncih sveta strokovnjaki osupnili, ko so slišali, kaj vse zmore nanj zaigrati. Igral je seveda na replike iz lesa in kosti, izdelal jih je več kot petsto, nenehno je preizkušal, kakšen zvok je mogoče izvabiti iz njih, to ga je popolnoma prevzelo. Ko je ugotovil, da je mogoče na replike igrati več kot tri oktave, se je lotil tudi najbolj virtuoznih skladb klasične glasbe. Glas o njem se je razširil po vsej Sloveniji in zunaj naših meja, pa na veleposlaništvih, njegova podoba v dolgem belem lanenem oblačilu s piščaljo na ustih je postala simbol najpomembnejših slovenskih kulturnih dogodkov v tujini. Vabili so ga na različne protokolarne prireditve po Evropi, nastopal je tako pred predsedniškimi glavami kot pred preprostimi ljudmi, vedno je nosil s seboj vsaj eno repliko, da je lahko kjer koli zaigral nekaj po želji poslušalcev.

Najraje pa se je gibal v naravi, z njo je bil neločljivo povezan, na ljubljanskem barju in drugod je klesal kosti, ki so mu jih nosili lovci, tam je poslušal ptičje petje in pticam s piščaljo odgovarjal, iz narave se je napajal in ji vračal svojo energijo skozi glasbo. Prav zato se ni čuditi, da so mu bili pred leti navdih za ustvarjanje tudi kamni ob rekah, nabiral jih je, jih brusil in v njih iskal različne podobe ter jih postavljal v okvirčke kot miniature, ki so krasile stene ljubiteljev drobnih umetnih, izdelanih z ljubeznijo. A zadnja leta za kamenčke ni bilo več časa, v ospredju je bila piščal in prizadevanje Dimkaroskega, da vsemu svetu pokaže, kaj je skrivala v svojih nedrih slovenska pokrajina. Kadar je kdo še zmeraj govoril o domnevnem in ne dejanskem glasbilu, se je kar zdrznil, saj je bil po skoraj dveh desetletjih eksperimentov s to najdbo prepričan, da je neandertalec v medvedovi kosti pred več kot 60.000 leti izdolbel luknje resnično z namenom narediti glasbilo.

Povsod po svetu je s ponosom govoril o slovenski najdbi, po kateri so Divje babe kot arheološki park znane po vsem svetu. Nisem še srečala človeka, ki ne bi bil Slovenec po rodu, a bi našo deželo skozi glasbo promoviral s takšnim žarom v očeh.

So ljudje, ki igrajo na svoje inštrumente z veseljem, zelo redki pa svoje glasbilo čutijo v genih in Dimkaroski je bil kot nekakšen misteriozni odposlanec iz pradavnine, ki je širil glasbo med nas in v vesolje, jo osmišljal kot nekaj brezčasnega, nekaj, kar bo ostalo tudi takrat, ko človeštva morda ne bo več. Njegovega poslanstva se Slovenci še vedno premalo zavedamo, le malokdo ve za njegov neutruden in zagrizen boj za priznanje tega glasbila na mednarodnih kongresih, kjer so ga slušatelji prosili za avtograme in ga kovali v zvezde.

Najpogosteje je nastopal s svojim vokalnim kvartetom Pella, s katerim je širil makedonsko, pa tudi slovensko glasbeno izročilo, pa seveda samostojno, z veseljem je solistično muziciral tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, s katerim je dokazal, da lahko tudi takšno žepno glasbilce zveni kot kateri koli resen solistični inštrument.

Ko smo lani aprila in maja snemali igrano-dokumentarni film o najstarejši piščali, je bil že precej bolan, a nikoli ni odpovedal snemanja, bil je potrpežljiv, pripravljen ob nizkih temperaturah v tankem dolgem lanenem oblačilu muzicirati ob štirih zjutraj na ljubljanskem barju, da bi s kamero ujeli enkratne meglice in lahen vetrc, ki mrši njegove lase.

Zadnje leto je rak krepko načel njegovo fizično kondicijo, a nikakor ne duha. V izmozganem telesu je bila izjemna primarna energija in v srcu ogromna želja po razdajanju z glasbo. Imel je še toliko načrtov v zvezi s piščaljo, da se kljub bolečinam nikakor ni želel posloviti s tega sveta. Poskusil je prav vse mogoče alternativne opcije zdravljenja raka, iskal pomoč v naravnem zdravilstvu, v meditaciji, v povezovanju s kozmosom, a žal zaman. Bitko z zahrbtno boleznijo, ki je razširila svoje metastaze po vsem telesu, je izgubil, je pa dobil bitko v dokazovanju, da koščena piščal ni domnevno, ampak resnično glasbilo. In prav to je zmaga, na katero je bil nadvse ponosen. Nekega dne mi je zaupal, da bi pravzaprav zdaj lahko odšel s tega sveta, saj je dosegel najvažnejše, to pa je prepoznavnost piščali kot glasbila. Pa še na nekaj je bil posebej ponosen, to je bila njegova hči Katinka, ki je bila pripravljena nadaljevati njegovo poslanstvo in spoznati skrivnosti muziciranja na piščal. Kadar je nastopil skupaj z njo, so se mu od sreče kar zasvetile oči. Njegov markantni obraz je ob pogledu nanjo dobil tako tople in očetovsko ljubeče poteze, da tega ni mogel spregledati nihče izmed poslušalcev.

Včasih, ko je obujal spomine, je povedal, kako mu je oče nekoč rekel: "Nisem te poslal v Ljubljano študirat, da boš zdaj v nekakšne stare kosti pihal." Ni se jezil na očeta, saj je vedel, da ne more povsem razumeti pomena njegovega početja, zato pa je bil toliko bolj vesel, da so domačini v Prilepu lepo sprejeli njegove priložnostne nastope na piščal in cenili njegov trud.

Dimkaroski je bil človek širokega srca, ki je vsakogar ljubeče objel, ljudem je prinašal toplino in užival, ko jih je osrečeval z glasbo. Občudovanja vredna sta bila njegova skromnost in preprostost, zadovoljen bi bil tudi, če bi bil njegov dom kar pod milim nebom, kjer bi mu delale družbo ptice in drevesa. Njegove roke so bile ustvarjene za izvabljanje glasbe, a rad je poprijel tudi za fizična dela, ni se branil kladiva, žage ali lopate, z veseljem je pomagal prijateljem. Makedonske kulinarične specialitete in zelišča njegovih domačih iz Prilepa je širokogrudno podarjal prijateljem v Ljubljani, hkrati je vsem, ki so želeli spoznati skrivnosti makedonske kuhinje, lastnoročno ob ciganskem žaru pokazal, kako je mogoče kaj pripraviti. Pripovedoval mi je, da bi si v Prilepu na majhnem koščku rodne grude rad postavil leseno hiško, da bi bil na stara leta v bližini svojih sorodnikov, žal tega ni dočakal, a imeli ga bodo blizu in njegov grob bodo lahko stalno obiskovali. Tisti, ki na njegovem grobu ne bomo mogli prižigati sveč in poklanjati cvetja, ker je predaleč, pa bomo lahko poslušali njegove številne posnetke, ki bogatijo arhiv Radia Slovenija. Ponosna sem, da sem lahko majhen kamenček v tem mozaiku prispevala tudi sama in napisala scenarij za igrano-dokumentarni film, ki predstavlja pot te piščali od najdbe do replik in številnih izvedb. Naslov filma je Tidldibab - najstarejša piščal nekoč in danes, tako se namreč imenuje piščal, ime je dobila po začetnicah arheologa Ivana Turka, ki je piščal odkril, izvajalca Ljubena Dimkaroskega in Divjih bab, kjer je bila najdena. Film, ki je nastal ob dvajsetletnici odkritja piščali, smo prevedli v angleščino in bo prav letos od 24. do 26. avgusta predstavljen tudi na mednarodnem festivalu etnomuzikološkega filma v Ljubljani. V filmu med drugim sodelujeta arheolog iz Narodnega muzeja Slovenije dr. Peter Turk in etnomuzikolog dr. Svanibor Pettan s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki sta odstrla arheološko-muzikološke poglede na to piščal.

Dr. Svanibor Pettan je ves čas z navdušenjem spremljal angažiranje Dimkaroskega pri raziskovanju zvoka te piščali, zato je tudi izkoristil vsako priložnost, da ga je povabil na mednarodne kongrese tradicijske glasbe, kjer je njegova praktična dognanja podprl tudi s svojimi predavanji in ga predstavljal največjim arheomuzikološkim strokovnjakom na svetu.

Ljuben Dimkaroski je imel prijatelje med akademiki in preprostimi ljudmi, njegova priljubljenost je bila izjemna, neviden fluid pozitivne energije se je pretakal na vsakogar, ki je stopil v njegovo bližino. Vsi, ki smo ga imeli priložnost pobliže spoznati, smo zagotovo imeli veliko srečo, saj je bil osebnost, kakršne se rodijo zelo redko, morda ga še najbolj ilustrativno opiše posvetilo, ki sem ga lahko prebrala v eni od knjig ddr. Francke Premk: "Ljuben, Ti si iz takšnega testa, ki ga angelčki zamesijo enkrat na sto let."

Če bi imel svet več tako srčnih ljudi, bi bil gotovo lepši in manj krut.